Zanimiv obisk pri prijateljici iz Oceanview

V prejšnji objavi Izlet v neznano sem vam obljubila, da vam bom tokrat zaupala nenavadno zgodbo prijateljice, ki že trinajst let živi na Havajih, priselila pa se je z možem iz države Washington. Tukaj sicer živi tudi njuna najmlajša hči z družino, vendar kar precej daleč proti severu, zato se vidijo le enkrat na teden, včasih tudi redkeje.

Hčerka ima s svojih možem potapljaški center, ukvarja pa se tudi z izleti opazovanja kitov in tudi zato ni mogoče, da bi se videli pogosteje. Prijateljica, po imenu Cindy in njen soprog Dane včasih ostanete pri hčerkini družini kak dan dlje.

Ko sva se torej s Cindy vračali z izleta v neznano, sem se na njeno povabilo oglasila pri njej doma. Doslej sem o njunem domu slišala le iz pripovedovanja, zadeva pa je še mnogo bolj zanimiva v živo. Povedala mi je, da sta pred preselitvijo kupila pol hektarja zemlje v Oceanview zato, ker je stala le šest tisoč dolarjev. Prav zaradi tega se sedaj z Wendy vsako sredo vozita tako daleč v Ho’okena kamp.

Ko sva prispeli do njenega naslova, sva parkirali avtomobile blizu ceste in se odpravili po skrbno oblikovani vulkanski potki navkreber med same večje ali manjše vulkanske skale. Kar nisem mogla verjeti, da se da živeti tudi na takšnem področju, vendar je vse tako prijetno urejeno, da sem se takoj zaljubila v to domovanje.

Mislila sem, da živita v podobni hiški kakor jaz na farmi, le nekoliko večji, a tam so stale štiri modre, lesene hiške, dve večji in dve nekoliko manjši. Stena prve, kot sem videla že zunaj, je bila visoka kakšen meter ali nekoliko več, prostor, ki bi naj bil namenjen oknom pa je povsem odprt, tudi mreže ni. Je pa spuščen približno enako visok še en del stene, ki se ga lahko v primeru vetra ali dežja dvigne. Cindy me je povabila na ogled.

Prva hiška je razdeljena na dva dela, kuhinjskega in dnevnega, ki se po potrebi spreme v jedilnico. Skozi okno sem na drugi strani videla drevesa, s katerih so visele nekakšne bež niti v snopu. Zanimalo me je, kaj je to. Pojasnila mi je, da je to mah, ki ga je sama dala tja, saj ji je všeč. Čeprav je bil videti posušen, sem izvedela, da je živ in raste, ob dežju pa celo ozeleni. Že sedaj je bil videti lep na pogled, kako mora biti šele tedaj, ko ozeleni.

Kuhinjski del je minimalen, največji prostor pa zaseda hladilnik. Presenečeno sem vprašala, kako lahko imata hladilnik, ko pa vendar živita brez elektrike in tekoče vode. Takrat sem prvič slišala za hladilnik na plin. Televizije seveda tudi nimata, saj je tako kot jaz ne gledata, imata pa zbirko videov. Videla je, da se mi je zastavilo novo vprašanje, zato mi je kar sama pojasnila, da imata eno samo sončno celico, ki napaja njuna telefona in predvajalnik.

Hiška je resnično urejena z okusom. Na steni nad odprtino visijo različni kristali in školjke, ki ob vetru povzročajo čudovite glasove podobne kitajskim veternim zvončkom. Stena kuhinjskega pulta na strani dnevnega prostora služi za obešanje različnih stvari, pa tudi  čudovite Cindy-jine ogrlice, ki si jih je naredila iz različnih semen. Na polički odprte omarice so v majhnem pladnju v nekakšno podlago zapičeni kristali, police pa se šibijo pod knjigami. Tudi havajski slovar ne manjka.

Ena izmed manjših hišk služi za kompost in orodje, s katerim sta s veliko ljubeznijo oblikovala okolico, druga ima toaleto in manjšo banjo, katera jima služi za kopanje, sicer pa se je Cindy vsako sredo okopa in umije glavo še v Ho’okena kampu.

Kompost jima služi za hrano rožam, ki so v okolici, ki sta jih poleg samorastnikov posadila sama. Tudi kar nekaj grmičevja in dreves je zraslo na vulkanskih skalah, posadila pa sta tudi mango in papajo. Mango jima je nekoč že rodil, vendar se je kasneje posušil. Kljub vsemu je pognal novo drevo, ki je sedaj še premlado, da bi rodilo. Načrtujeta pa tudi gojenje zelenjave, saj pravita, da se kompost sčasoma spremeni v zemljo, kar me je tudi začudilo. Menila sem namreč, da je to le naravno gnojilo. No, saj ne pravijo zastonj, da se celo življenje učimo.

Četrta najbolj oddaljena hiška je služila za spalnico iz katere lahko vsako noč opazujeta nebo, tako kakor sedaj tudi jaz iz moje hiške. Tudi spalnica je urejena z okusom in ljubeznijo, kar se tako vidi na vsakem koraku, tudi okolici katero med drugim prekrivajo kristali, buda, slon, delfini in bel angel. Slednji se ni želel fotografirati, saj mi to nikakor ni uspelo. Ob prvi hiški pa sta naredila tudi lesen plato, na katerem lahko sedita, ali pa lahko Cindy trenira jogo ali havajski tradicionalni ples Hula, ki sta se ga z Wendy naučili.

Zgodba se pa še vedno ne konča, temveč je še bolj zanimiva, ko izvem, da sta na podoben način živela tudi v Washingtonu, vse od tedaj, ko so jima vzeli elektriko, ker je nista mogla plačati. Večkrat sta si naredila podobno hiško kakor tukaj ter jo kasneje prodala, da sta zaslužila. Tudi tam sta bila brez elektrike in tekoče vode ter tako vzgojila tudi štiri otroke, ki si sedaj že vsi stari preko štirideset let in izredno uspešni.

Čeprav sedaj živijo v civilizaciji, jim je tovrstna vzgoja v veliko pomoč, saj sedaj vedo, da lahko preživijo tudi v mnogo skromnejših razmerah, zato cenijo svoja starša in vse kar so si prislužili s svojim poštenim delom.

Najbolj neverjetno pa se mi je zdelo, ko sta mi povedala in seveda tudi dokumentirala s slikami, da sta v Wasingtonu po osamosvojitvi otrok nekaj časa živela kar v indijanskem šotoru, ki ima zgoraj odprtino, da se lahko ven kadi dim od ognjišče na njegovi sredini. Z možem pa tudi dodajata, da jima je tak način življenja všeč, zato bi ga rade volje ponovila, kar se vidi, glede na to, koliko ljubezni sta v to vložila.

Cenite svojo svobodo in neodvisnost in se posvetite ljubezni, saj je novodobnih sužjev polnih kreditov za nepotrebne stvari že tako ali tako preveč.

Leave a Reply