Premagovanje dveh strahov hkrati

Napočil je težko pričakovan dan D, dan osvajanja 3800 metrov visoke gore Chirripo. Tri trideset zjutraj je zazvonila budilka. Čeprav sem imela že vse pripravljeno in sem se le na hitro umila in pojedla štiri banane za zajtrk, sem opazila, ko sva z Laurino nečakinjo sedli v avto, da je ura že štiri.

Začutila sem nelagodje, saj sem ugotovila, da sem zamudila kostariško družino, s članico katere sem bila dogovorjena, da bi ob tej uri naj štartali ob vhodu v nacionalni park Chirripo.

Kmalu sem se pomirila, saj sem bila prepričana, da mora biti še kdo, ki bo tam takrat kot jaz, saj nas je vendar bilo prijavljenih za spanje točno toliko, kolikor je dovoljeno, torej enainpetdeset.

Nisem se zmotila. Ko me je Erika odložila, sem namreč zagledala manjšo skupino. Kazalo je, da so Japonci. Vprašala sem jih ali se jim lahko pridružim, pa mi je dekle iz skupine odgovorilo, da moram vprašati vodnika. Ko pa je pristavilo, da krenejo šele ob petih, sem se poslovila.

Nekoliko sem se še ogledovala okoli, ali bo le kdo prišel, nato pa sem zbrala ves svoj pogum in sama z svetilko na glavi zakorakala v čisto temo. Pa to ni bila le čista tema, ampak čisto pravi tropski primarni gozd.

Res je sicer, da je bila s svetilko pot dobro vidna, pa vendar si še nedolgo nazaj ne bi znala niti predstavljati, da bi se odpravila ob tej uri v gozd v naši prelepi zeleni domovini, kaj šele v junglo na drugi strani zameljske oble, kjer so kače aktivne tudi ponoči. Doslej sem mislila, da jih lahko srečamo le na kakšnem žgočem soncu.

Kmalu po vhodu sem spoznala, da je pot zaradi predhodnega dežja precej spolzka in blatna, tako da se je prvemu pridružil še strah pred neuspehom in dvom ali bom res zmogla doseči cilj, ki sem si ga zastavila. Ob tem me je v trenutku prešinila še misel, da mi je mlad Nemec, ki je prespal pri Lauri svetoval, da naj si nabavim palico, saj jo bom zagotovo potrebovala, na kar sem čisto pozabila.

Čeprav se San Gerard Rivas že nahaja na 1350 metrih, Laurin hostel pa še nekoliko višje, je bilo potrebno premagati 2450 metrov nadmorske višine in opraviti 19 km peš v eno smer. Nobene prevozne možnosti ni, tako kot na sicer višjo Mauno Keo na Havajih, kamor smo se odpravili z avtomobili. In prav dobro vem, kako redek je zrak tam zgoraj in kako oteženo je zaradi tega gibanje.
Prvega dne sem nameravala tako kot večina le do postojanke, do koder je nekaj več kot štirinajst kilometrov, naslednjega dne pa še pet do vrha in 19 nazaj, skupaj torej 24 kilometrov.

Zdelo se mi je, da sem do oznake prvega kilometra in vsega dvesto metrov višjega nivoja potrebovala izredno veliko časa, zato sem že pošteno podvomila, da mi bo podvig uspel, še posebno brez palice. Bilo mi je jasno, da je v džungli in po temi prav gotovo ne bom iskala.

Pa se je kmalu zatem zgodil pravi čudež. Na enem izmed dreves sta bili kot nalašč zame lepo prislonjeni dve palici, ena iz veje drevesa, druga iz bambusa. Izbrala sem slednjo ter se zahvalila vesolju in tistemu, ki mi jo je tam pustil.

Dobila sem nov zagon. Počasi se je pričelo daniti, jaz pa sem postajala vedno bolj sproščena, saj sem počasi uvidela, da tudi v starodavnem tropskem gozdu ne preži nate nevarnost za vsakim drevesom in da moraš imeti prekleto srečo ali pa nesrečo (odvisno od situacije v kateri se znajdeš) da naletiš na kačo ali kakšno drugo žival, saj so pametne in se raje umaknejo, če si dovolj pozoren in jih ne presenetiš.

Sprijaznila sem se tudi z mislijo, da cilj sploh ni pomemben, da se mi ni potrebno dokazovati nikomur, tudi sebi ne in da se lahko obrnem in vrnem v vsakem trenutku.

Obe spoznanji sta bili osvobajajoči, zato sem pričela vedno bolj uživati v poti ter sem tako skoraj povsem pozabila na cilj. Ker se je že zdanilo sem pričela fotografirati čudovite višinske rože, grmičevja, zanimiva drevesa, gobe, posnela pa sem tudi veverico, ki je bila edina zemeljska žival, ki sem jo sploh videla. Poleg nje sem videla in slišala le še nekaj ptic. Nekatere so pred menoj odletele z velikim hrupom, druge spet povsem neslišno, kakor da bi se nahajala v nemem filmu.

Z eno izmed ptic sem se tudi pogovarjala, v njenem jeziku seveda. Posnemala sem jo namreč in kazalo je, kakor da mi vsakič prisluhne, tako je bilo resnično slišati, kakor da se pogovarjava.

Do postojanke je bil najbolj “dolg” deveti in štirinajsti kilometer, dokaj obupana sem bila pa takrat, ko se je po že doseženih 3200 metrih nadmorske višine v naslednjem kilometru le ta znižala za dobrih 700 metrov, saj je to pomenilo, da jih bom že kmalu morala spet nadoknaditi.

Ko sem prispela, sem si najprej nekoliko odpočila, nato pa odšla na kosilo, vegetarijansko seveda. Ne boste verjeli, vendar sem se po njem odpravila na sprehod. Po večerji sem odšla takoj spat, saj se je bilo potrebno tokrat vstati še bolj zgodaj, če sem želela vrh doseči še pred sončnim vzhodom.

Sobo sem si delila z osemnajstletnim mladeničem iz San Joseja in dogovorila sva se, da vstaneva ob pol treh in se pridruživa še ostalim, ki so nameravali na pot ob tej uri.

Zbudila sem se že ob dveh zjutraj, vendar sem obležala v postelji, dokler nisem ugotovila, da je tudi on že pokonci. Počasi sva se pripravila. Kljub zgodnji uri sem se okrepčala s štirimi bananami, ki sem si jih za to priložnost pustila prejšnjega dne. Sladki sadeži so namreč najboljši vir energije za naše telo.

Nekoliko pred tretjo sva krenila. Nisva namreč čakala ostalih, saj sva želela hoditi počasi in sproščeno v svojem tempu s svetilkami na glavi, seveda. Občudovala sva visokogorske cvetlice, ki so se lesketale kot diamati v svetlobi najinih svetilk.

Spotoma naju je dohitelo nekaj ostalih pohodnikov. Nekoliko pod samim vrhom sem si spet vzela čas za občudovanje visokogorskega cvetja in fotografiranja. Zadnjih sto metrov je bilo tudi najzahtevnejših, saj je bilo potrebnega tudi nekaj plezanja. Vsekakor pa je to bil le mačji kašelj, kar se seveda le samega plezanja v primerjavi s Triglavom tiče, ki sem ga osvojila pred desetimi leti, torej pri svojih petdesetih. Pošalila sem se, da kdo ve, kje bom pri svojih sedemdesetih, morda celo na Mont Everestu.

V naslednjih dneh sem se po povratku velike skupine, med katero je bilo tudi precej mladi ljudje in so se vrnili šele tretjega dne, prepričala, da moj dvodnevni pohod le ni bil mačji kašelj.

Stopimo v svoje strahove in odkrili bomo njihove dragocene darove.