Razvajanje pred odhodom iz pokrajine Sabah

V prejšnjih objavah sem že omenila, da je z izleti in plažo kazalo bolj slabo in ker me je moj sošolec iz Agama šole, ki živi na drugem koncu Bornea povabil v svoj družinski resort v pokrajini Sarawak blizu Kuchinga za nekaj dni, sem se odločila, da pred odhodom z Borea obiščem tudi to pokrajino.

S tem sem seznanila tudi Judy, ko sva jo z Lindo obiskali na njeni eko farmi, kjer zaposluje autistične otroke, saj ima tudi sama dva. Obžalovala je, da sem bila tokrat bolj slabe sreče pri uresničevanju mojih želja o preživljanju zime ob morju.

Čeprav je že prej omenjala, da ima tudi sama sobo zame prav tako kot Linda, v resnici nisem pričakovala, da bom zadnje tri dni pred odhodom resnično gostja v njihovi hiši.

Z Lindo sta se dogovorili, da me pripelje tri dni pred odhodom na farmo, od koder sem se skupaj z njo in njenimi tremi otroci odpeljala do njihovega domovanja.

Čeprav sem vedela, da hiša ne more biti majhna, glede na velikost družine, sem kljubvsemu bila presenečena. Dnevna soba z jedilnico je namreč skoraj tako velika kot grajske plesne dvorane, velike pa so tudi sobe v njej. Soba za goste ima dve zakonski postelji, po potrebi pa bi brez problema lahko vanjo postavili še dve. Ima tudi svojo kopalnico, prav  tako kakor tudi vse ostale sobe.

Vedela sem sicer, da je njen mož zdravnik, jasno pa je bilo tudi, da mora dobro zaslužiti glede na potrebe številne družine, ki jo vzdržuje, izkazalo pa se je, da ima tudi svojo privat kliniko. Tako lahko eni izmed hčera že privošči študij v tujini, možno pa je, da se bo tudi  druga naslednje leto odločila zanj, v nasprotnem pa bo študirala v Kuala Lumprju, kjer življenje tudi ni poceni.

Kljub temu, da ima družina tudi gospodinjsko pomočnico in šoferja, je življenje z dvema autističnima otrokoma precej naporno, zato družina živi dokaj preprosto življenje, ki je več ali manj vezano na dom, farmo in kliniko.

Prav iz tega razloga me je izredno presenetilo, ko sta me z možem seznanila, da imata vaučer za enodnevno preživetje v hotelu v središču Kota Kinabalu, kjer je tudi bazen s pogledom na morje in da bom eno noč prebila tam z njunima hčerkama. Hotela sem ju prepričati, da bi si to vsekakor zaslužila onadva in prebila vsaj en dan sama brez otrok.

Žal se je to izkazalo kot nemogoče, saj sina, ki ima nekoliko hujšo obliko autizma kot hči, lahko obvlada le eden izmed njiju, zato si kar težko privoščita skupno odsotnost. Sočustvovala sem z njima, vendar ju nisem želela pomilovati, zato nisem drezala naprej.

Na predvečer našega odhoda v hotel sem bila povabljena na ogled sončnega zahoda in večerjo v prestižnem Suttera Harbour golf klubu, kjer je Judy-jih mož član. Tja smo se odpravili vsi skupaj, tudi varuška.

Ujeli smo resnično prelep sončni zahod, nato pa se odpravili proti restavraciji, ki so jo izbrali.

Njihovi pozornosti ni bilo konca, saj so tam takoj opazili, da imajo kokose in mi naročili enega. Ker sem pred tem že spila enega doma, so namreč vedeli, kako jih cenim in kako rada jih imam.

Po večerji smo se odpravili proti domu in Judy-jin mož me je spet presenetil s svojo pozornostjo, saj se je odpravil na lov za durianom, glede na to, da  je vedel, da sem tudi njegova ljubiteljica. Čeprav ga nismo našli, sem bila izredno počaščena. Zahvalila sem se z mislijo, da ga bom z dekleti prav gotovo našla v nedeljo na “Gaya street” v središču mesta, kjer sem že bila z Lindo.

Naslednjega dne so nas odpeljali do hotela. Soba v osmem nadstropju s pogledom na morje je imela čudovit panoramski razgled na obmorsko mesto.Vaučer je vključeval tudi vso hrano in pa enourno refleksologijo za eno osebo, kar so spet namenili meni.

Najprej smo se odpravile na bazen, ki se je nahajal v šestem nadstropju na strehi širšega dela hotela, saj je sicer imel 11 nadstropij. Tam smo spet ujele lep sončni zahod. V bazenu je še najbolj uživala razigrana autistična Audrey. Obe z Natalie sem učila plavati “mrtveca”, saj nista preveč dobri plavalki. 

Še preden smo se odpravile na večerjo, je Natalie klical oče ter ji povedal, kje lahko po večerji najdemo durian. Take pozornosti že živ dan nisem bila deležna. Spraševala sem se, le s čim sem si to zaslužila. Odgovora sicer nisem našla, se pa nisem hotela obremenjevali s tem in si ustvarjati slabo vest. S tem sem ju hotela sprostiti v vodi, kar je bilo izredno težko, pravzaprav neizvedljivo za Audrey, medtem ko se je Natalie počutila ob meni varno ter se med lebdenjem na vodi precej sprostila.

Po večerji smo se torej odpravile še na durian, nato pa sem ju pospremila v sobo, sama pa sem se odpravila na reflekologijo. Šele tam sem se zavedla, da si česa takšnega že zelo dolgo nisem privoščila. Prepustila sem se spretnim rokam refleksologa. Ena ura je menila kot za šalo,  prijala pa je bolj kakor balzam za noge.

Naslednjega dne smo si spet ogledale Gaya street, nato pa smo se odpravile na zajtrk. Po zajtrku sem še enkrat odšla z Audrey na Gaya street, saj si je želela iz hotela, medtem ko  se je Natalie ukvarjala z brskanjem po internetu. V kratkem smo namreč pričakovale, da nas pridejo iskat preostali člani družine.

Ker sem pričakovala, da bodo kmalu prišli, sekljub prepovedi prinašanja duriana v hotel, le tega kupila, saj sem menila, da v tako kratkem času nihče ne bo opazil vonja po njem. Motila sem se. Ko smo odhajale do recepcije so se kitajke, ki so se znašle z nami v liftu zmrdovale in si zapirale nos.

Komaj sem čakala, da zapustimo hotel, da ne bi imel njun oče problemov zaradi duriana. Tega mu seveda ne bi želela zakuhati. Oddahnila sem si, ko smo zapustili hotel.

Zadnjo noč sem spet prebila v njihovem domu, nakar me je naslednjega dne Judi-jin mož odpeljal na letališče, ko je peljal najmlajšega v vrtec. Pospremil me je celo v predverje letališča in mi iztiskal letalsko karto, nato pa se prijateljsko poslovil.

Sprejmimo velikodušnost prijaznih ljudi in opustimo misel, da imajo takšni ljudje vedno skrite namene. Odprto srce nam namreč lahko omogoči spoznati nove pristne prijatelje.