Nacionalni park Bako

V prejšnji objavi sem zapisala, da je bilo petdnevno dogajanje v pokrajini Sarawak izjemno pestro in zanimivo. Za to je poskrbel Polycarp, ki je zelo skrbno načrtoval moj kratek obisk. Že po poti domov me je tako seznanil s tem, da ima trenutno v resortu mlajši zakonski par iz Sibirije, katerega je že seznanil z mojim prihodom ter ju zaprosil, če bi se jima na njunih izletih lahko pridružila in brez problema sta pristala na to.

Bila sem mu izjemno hvaležna, saj o tej pokrajini nisem vedela ničesar, zato bi prej minilo teh nekaj dni, preden bi se sama organizirala, po vsej verjetnosti pa bi naletela na podobne težave kakor v Sabahu. Tudi sam mi je sicer bil pripravljen razkazati znamenitosti otoka, vendar jih je sam že velikokrat videl, zato je bilo tudi zanj bolje tako.

Ker se jima je približeval povratek domov preko južne Koreje, sta tudi sama želela še izkoristiti zadnja dva dneva. Prvi dan sta imela v planu nacionalni park Bako, kjer se nahaja med drugimi tudi dolgonosa opica, ki živi menda samo na Borenu.

Nacionalni park se nahaja na enem izmed manjših otokov, ki pa je od Polycarpovega resorta odaljen po cesti slabo uro, nato pa je potrebna še dvajsetminutna vožnja s čolom.

Ko smo prispeli do pristanišča, nas je že na vhodu ogovoril moški, ki nam je ponujal čoln in vodiča. Čeprav smo bili prepričani, da vodiča ne potrebujemo, saj je pot po džungli speljana po lesenih mostičkih, Eugenija pa je imela tudi načrt, nas je možakar pričel prepričevati, da to sicer drži, da pa se nam lahko zgodi, da brez vodiča ne bomo skoraj ničesar videli, saj ne bomo vedeli, kje iskati.

Pomnila sem se na moj treking skozi džunglo v Kostariki ter se dejansko spomnila, da razen ene veverice res nisem videla ničesar, slišala pa le tu in tam kakšnega ptiča, zato se mi je njegovo pojasnilo zdelo zelo realno, kar sem ji tudi povedala. Povprašala je za mnenje še svojega moža Oleg-a, ta pa ji je odvrnil, naj se kar midve odločiva.

Potem se je obrnila name. Ker sem bila vesela, da sta me sploh vzela zraven (spomnite se, da te sreče nisem imela v pokrajini Sabah), sem končno odločitev prepustila kar njej. Odločila se je za vodiča, saj nama je odločitev olajšal tudi sam, ko je znižal ceno, pa tudi ceno čolna smo samo za nas tri dobili le nekaj dražje, kakor da bi se pridružili skupini, na zbor katere pa bi morali še počakati, pa niti vedeli nismo kako dolgo bi to trajalo.

Tako smo se nemudoma odpravili proti otoku. Po reki je bila vožnja preprosta, ko pa smo prišli na odprto morje, pa je moral vodnik čolna pod pravim lokom rezati visoke valove. Kljub temu je čoln premetavalo po vodi, kakor škatlo od vžigalic. Še dobro, da se je vožnja dokaj hitro končala, saj smo prispeli na otok.

Že takoj na začetku nas je vodnik opozoril na dve vrsti majhnih opic v krošnjah dreves. Ko smo se približali džungli pa nas je na možnost napada divjih živali opomnila opozorilna tabla. Tudi iz tega razloga je bilo bolje imeti vodnika, saj živali bolje pozna in ve, kako reagirati v primeru napada.

Takoj ob prihodu na otok smo videli tudi dolgobrado divjo svinjo z dokaj dolgimi čakani, ki sicer zna biti ljudem nevarna, a očitno so že tako navajene obiskovalcev parka, da se ji nismo zdeli vredni niti pogleda. Kasneje smo jih videli še nekaj, a tudi one se niso zmenile za nas.

Kmalu po vstopu v džunglo nas je vodnik ustavil na treking leseni potki ter nas pozval, naj ga počakamo, medtem ko se je sam odpravil globlje v džunglo. Čez nekaj časa se je vrnil in nas pozval naj mu sledimo. Na drevesu je bil s kremplji pričvrščen speči lemur, ki je sicer ponoči aktivna žival. Spal je s široko razširjenimi očmi, tako da je deloval povsem budno, vendar paralizirano.

Kmalu smo se odpravili dalje, a vendar še vedno zelo blizu začetne točke in vodnik se je spet za nekaj časa poslovil od nas. Ko se je vrnil, nas je ponovno povabil za njim. Na drevesu nam je pokazal živo zeleno izredno strupeno kačo “Viper”, poleg tam živeče kobre, je to najbolj strupena kača na Borneu. Svoj plen zazna po njegovi telesni temperaturi. Na večja toplokrvna bitja ne reagira, razen v primeru, ko se počuti ogrožena, zato nas je opozoril, da naj se ji nikar preveč ne približujemo.

Kot vse kaže, pa je ta kača tudi zelo razširjena na Borenu, saj za razliko od kobre, ni zaščitena. V celem obisku smo videli kar štiri. Dve nam je na drevesih pokazal vodnik, eno pa sem opazila v daljavi sama, saj je imela za kačo značilne krivulje, nahajala pa se je na rjavi veji in je njena zelena barva prišla do pravega izraza, v nasprotnem primeru se je zlila z okoljem.

Vodnik nas je popeljal dalje proti mestu, kjer je predvideval, da bomo videli dolgonoso opico in res se je kmalu pojavila. Bili smo navdušeni nad njo, saj se nam je krecej približala. Že če bi na celem otoku videli le njo, bi bil ogled vreden svojega denarja, saj je redka, zaščitena opica, ki kot kaže živi le še tam.

Zadovoljni z videnim smo se odpravili po treking poti globlje v džunglo, da bi si ogledali tudi nekatere redke in zaščitene vrste rastlinja, ki je namenjeno zdravljenju številnih bolezni, med njimi tudi raka in AIDS-a. Vodnik nam je pokazal tudi eno strupeno rastlino, katere že kapljica v pijači povzroča močno diarejo. Če se nekdo zameri poznavalcu, se mu lahko zgodi, da se znajde kapljica te rastline v njegovi pijači. Farmacevskega zdravila za to ni, pozdravimo pa se povsem preprosto tako, da spijemo kokos, če seveda vemo za to.

Spoznali smo tudi železovo kamenje, ki je rdečkaste barve in takšno naredi tudi vodo v potoku, zato pa tudi ne preseneča dejstvo, da je tam najti tudi želesov les, ki je najbolj odporen les, kar ga poznajo, saj je praktično neuničljiv. Raste izredno počasi, saj je sto let staro drevo le tako debelo, da ga lahko povprečen človek objme.

Spotoma nazaj na začetno točko smo videli še modre rakce in pa poganjke mangrovih dreves, ki gledajo tudi preko deset centimetrov v zrak, preko katerih drevesa pravzaprav dihajo, nam je pojasnil vodnik.

Nadvse zadovoljni z ogledom smo se vrnili na začetno točko. Ker smo imeli še dobro uro do zadostne plime, da bi se lahko s čolnom vrnili, smo čas izkoristili za kosilo v edini tamkajšnji restavraciji.

Ko smo se ravno najedli, smo na ograji zagledali prikupno majhno opico, ki se je počasi približevala sosednji mizi. Ljudje sojo ljubkovalno opazovali kakor muco, ki si želi carkljanja. Pa ne za dolgo, saj je hitro skočila na mizo, pograbila pisano pecivo, spotoma prevrnila kzarec na mizi in že je ni bilo več.

Bodimo previdni in budno pazimo na svoje osebne stvari, saj so divje živali nepredvidljive in lahko nam odnesejo med drugim tudi kaj dragocenega (fotoaparat, telefon, osebno torbico,.. Ponekod, kot na primer v templju opic na Baliju so menda celo strenirane za tovrstne kraje, podkupljene pa verjetno s kašnimi sladkimi dobrotami.