Obisk prijatelja v pokrajini Sarawak

Po desetih dneh na otoku Borneo v pokrajini Sabah, ki mi bo bolj ostala v spominu po prijetnih ljudeh, kakor po sami pokrajini, sem se spet znašla na letališču Kota Kinabalu. Od tam sem imela let v Kuching v pokrajini Sarawak, ki je oddaljen približno osemsto kilometrov in je letalski prevoz najboljša možnost.

Borne je namreč ena sama velika džungla in tudi kraji, ki so zgrajeni na njem so vglavem terjali poseg v okolje, kar je visoka cena civilizacije, ki jo vedno pogosteje čutimo v obliki različnih naravnih katastrof. Zanimivo pa bo spremljati, kako se bo odvijal načrt gradnje avtoceste med obema mestoma, glede na to, da sem pred kratkim podpisala peticijo, ki je proti tovrstnemu posegu v naravo v eni drugi državi. Pričakujem namreč, da se bodo tudi tukaj zbudili okoljevarstveniki in ukrenili kaj v zvezi s tem.

Sama namreč menim, da avtoceste ne potrebujejo, saj se lahko najdejo izjemno poceni letalski prevozi, zato je nesmiselno tako globoko poseganje v naravo v imenu infrastrukturnega razvoja države.

Po dobri uri in pol leta sem pristala v Kuchingu, kjer me je že čakal prijatelj z imenom Polycarp ter me odpeljal v družinski resort Nanga Damai kakšnih trideset kilometrov izven Kuchinga. Tako sem se naposled le znašla tam, čeprav sem morala zavrniti povabilo na njegovo tantrično delavnico, ki se je odvijala čez vikend tik pred mojim prihodom. Ko sem prejela vabilo, sem namreč že imela karto za pokrajino Sabah, pa še to za dan po delavnici.

Polycarpa sem spoznala na tantrični delavnici v Agama šoli na Koh Panganu, kamor je prišel kot učitelj tantre, da bi spoznal še nove metode poučevanja. S tantro se je spoznal že pred osemnajstimi leti pri enem izmed najstarejših učiteljev tantre Charles-u Muir-eu, njegov učitelj pa je tudi Mantak Chia. Oba spoštovana učitelja sta namreč združila svoja znanja in moči in že nekaj let  na željo svojih študentov enkrat letno pripravita izobraževanje skupaj. Tantra in taoizem imata namreč kar nekaj stičnih točk, ki vodijo k istemu cilju.

Najprej mi je Polycarp razkazal Kuching, ki je precej bolj prikupno mesto od Kote Kinabalu, v njem pa se prepleta tudi različna arhitektura.  Tudi to mesto je polno manjših restavracij, v katerih se ponavadi drenja ljudi, saj je hrana v njih dokaj okusna in poceni, o kvaliteti pa bolje ni za razmišljati. Po ogledu me je povabil na kosilo v eno izmed njih in zanašala sem se na to, da ve, kje je pripravljena bolj solidno in v boljših higijenskih razmerah. Seveda je vsa hrana, tudi zelenjava kuhana, zato večje bojazni, razen da uporabljajo morda staro olje, najbrž  da ni.

Nad družinskim resortom, ki je pravzaprav velika družinska hiša, kateri so spremenili namen, sem bila navdušena. Nahaja se namreč tik pod goro ob žuboreči reki, obkroža pa jo džunga. Tik ob reki pa stoji majhna lesena hiška, stara čez sto let. Zgrajena je iz železovega lesa (iron wood), ki je trdno kot kamen in praktično neuničljivo. Celo v kopalnici so tla iz njega, z njim pa je obložena tudi kad, kar  je vsakodnevno izpostavljeno vodi, pa vendar mu tudi voda ne pride do živega.

Presenečena sem bila nad Polycarpovim poznavanjem mojega okusa, saj je bil prepričan, da bi si tudi sama izbrala to hiško ter me namestil v njej.

Ko sem se namestila, sem se osvežila v bazenu, čeprav sem si ga najprej dobro ogleda in se prepričala, da me v njem ne bo presenetil kak krokodil. Ob bazenu je bila namreč tabla s fotografijo krolodila in opozorilo, da plavamo previdno in na lastno odgovornost.

Nejeverno sem ga vprašala, ali je to šala, pa mi je čisto resno odvrnil, da smo  ob džungli in reki in da se moramo temu primerno tudi vesti. Enkrat se je namreč že zgodilo v teh letih, kar so zgradili družinsko hišo, da se je v bazenu dejansko znašel manjši krokodil, spodaj na cesti, pa so že videli tudi večji primerek.

Presenetilo pa me je še nekaj drugega. Kljub temu, da smo bili takorekoč v sami džungli, sem v petih dneh le enkrat zvečer zunaj na terasi opazila komarja na moji nogi, ki si je ravno želel postreči z mojo krvjo za večerjo, pa sem mu to še pravočasno preprečila. Le enkrat ali dvakrat pa sem na svoji koži dejansko opazil tudi sledi tatu.

Seveda pa tukaj niso tatinski le komarji, ampak se kakšna tatvina lahko zgodi tudi s strani prikupnih manjših opic. Po Polycarpovem mnenju je izginotje moderčka mojih kopalk mogoče pripisati prav njim, čeprav se ne spomnim, da bi sobo kadarkoli pustila odklenjeno, bil pa je obešen v kopalnici in se sušil.

Slednja misel me je spomnila še na nekaj, kar me je prijetno presenetelo v njegovi rezidenci in sicer to, da ni imel dvojnih ključavnic in rešetk na oknih in vratih, tako kot je bilo to običajno, še posebno v pokrajini Sabah, ki je prav zaradi tega dajala vtis, da je izredno nevarna. Tukaj sem se počutila izredno varno, tako da sem na hiški imela zaprte le komarnine, okna pa širom odprta, tako, da sem vsako noč zaspala ob glasbi potoka, ki se v deževnem obdobju spremeni v reko, ob velikih neurjih pa seveda tudi v hudournik.

Če vas zanima, kaj vse sem v teh petih dneh doživela v pokrajini Sarawak bo potrebno počakati na naslednje članke, saj je bil moj urnik resnično zelo natrpan in zanimiv zahvaljujoč Polycarpu in njegovim gostom.

Na območjih kjer smo skrčili življenjski prostor prvotnim prebivalcem delujmo z zdravo mero previdnosti in jih spoštujmo, kadar naletimo nanje in jih ne vznemirjajmo po nepotrebnem,  pa imamo najboljše možnosti, da se nam bodo izognili.