Kulturna vas Sarawak

Po odhodu sibirskega para zgodaj zjutraj in zaradi negotovega vremena, ki je kazalo, kakor da bo vsak čas spet pričelo deževati tako kot ponoči, sva se s Polycarpom odpravila v mesto, saj je menil, da je najbolje, če se za pomoč obrnem na Applovo trgovino, glede na to, da sem imela probleme s prenosnikom in nikakor nisem mogla naložiti slik s kartice nanj.

Težavo sem pripisovala svoji računalniški nepismenosti, saj sem bila dolga leta navajena na HP-jev prenosnik, a izkazalo se je, da so imeli enake težave tudi zaposleni v Applovi trgovini. Po stikanju glav kar treh zaposlenih in telefonsko konzultacijo s četrtim, jim je le nekako uspelo prenesti fotografije nanj ter mi pokazati, kako delovati v podobnih primerih. Tako sem ugotovila, da določene funkcije dejansko včasih zablokirajo in da je najbolje računalnik resetirati.

Ko je bila težava odpravljena sem ga povabila na kosilo, on pa mene na masažo stopal takoj zatem. Tako sva se za eno uro prepustila razvajanju in se nato vrnila domov.

Za naslednji dan mi je predlagal, da si ogledam kulturno vas v primeru, da mi bo vreme služilo, saj je bila oddaljena vsega dva kilometra. Da si v tem kratkem obdobju ne bom mogla ogledati še druge Polycarpove plaže, do katere je dostop le z morja, je bilo zaradi vremenskih razmer pretekle noči že jasno, tisto s kopenske strani pa smo si nekega popoldneva že ogledali.

Nekoliko mi je bilo žal, saj sem si jo resnično želela ogledati in začutiti  utrip popolne odmaknjenosti in robinzonskega preživljanja dopusta, ki ga tam organizira par iz Francije, ki je za ta namen najel to plažo. Goste sprejema pol leta, v deževnem obdobju pa se tudi sam umakne od tam. Do plaže bi se sicer dalo narediti cesto, pa vendar je par ni želel.

Tudi do tiste plaže, ki je sedaj dostopna s kopnega, si je cesto do tja dal zgraditi Polycarp sam, ko mu uspelo odkupiti zemljo, ki vodi do tja. Skupaj smo ugotavljali, da bi tudi tukaj bilo zanimivo na hribu pred spustom na plažo zgraditi bungalovsko naselje.

Zjutraj me je pričakalo sončno vreme in Polycarp me je odpeljal do kulturne vasi, sam pa se odpravil v mesto po opravkih. Bila sem nekoliko prezgodnja, zato sem se podala na sprehod po okolici. Ogledala sem si plažo bližnjega hotela in ker mi je ostalo še nekaj časa, sem se odpravila še v Permai forest (gozdni) resort tudi na njihovo plažo.

Medtem se je kulturna vas že odprla in pohitela sem proti vhodu. Pripravila sem si polovično vstopnino, saj imajo starejši od šestdeset let petdeset odstotni popust. Prejela sem tudi pravi pravcati pasoš za vstop, v njem pa prostor za žige v vsaki hiši  predstavnikov različnih narodnosti.

Pisana druščina je bila sestavljena iz domorodcev, Malezijcev in Kitajcev, ki so kot kaže v sožitju živeli skupaj, čeprav so prisotne tudi različne veroizpovedi.

V vasi, ki je bila kot cela zgrajena iz železovega lesa, saj je preživela že več kot stoletje in bi navadni les že zdavnaj sprhnel, smo si lahko ogledali različne načine starodavnih opravil, od mletja žita, do predelave popra, izdelovanja različnih lesenih predmetov, pa tudi različnih instrumentov in starodavnih iger za otroke in odrasle, ob katerih so preživljali svoj prosti čas.

Tudi izdelovanja preje in starodavnih tkanin ter oblačil, pa tudi ročno poslikanega blaga ni manjkalo. Poleg vsega so zdelovali tudi lesene coklje, pozabiti ne smem nit izdelovanju lončenih izdelkov in opek, morda pa se je še kaj skrilo mojim očem.

V kuhinjah so tako kot v starih časih ženske pripravljale različne slaščice in privoščila sem si kokosovo z naravnim rjavim sladkorjem zavito v palmine liste. Bila mi je všeč, saj obožujem kokos, pa tudi presladka ni bila, zato nisem imela slabe vesti, saj sicer ne uživam sladkarij, saj je enostavnega naravnega sladkorja že v sadju, ki ga konzumiram v velikih količinah.

Na ogled so bila tudi starodavna orodja, ki so jih uporabljali pri svojem delu, kot na primer kameni mlini. Čeprav sem krenila v nasprotno smer, kakor večina, da bi si kar največ stvari v miru ogledala, so me tu in tam nekateri dohiteli, s tistimi iz nasprotne strani sem se spet srečala in večina je bila izredno prijazna, veliko pa se jih je hotelo fotografirati z menoj, še posebno otroci.

Kot vse kaže turizem tam še vedno ni tako razvit, zato so jim tujci še posebno zanimivi, s svojimi belimi lasmi pa sem še posebej izstopala, glede na to, da je bila večina obiskovalcev domačih, torej temnolasih.

V eni izmed hiš se je zaslišala tudi starodavna glasba in kar potegnilo me je, da sem med hojo kar poplesavala. Pri tem me je v svoj objektiv ujela ena malezijka iz Kuala Lumpurja ter me nato tudi ona prosila za skupno fotografijo. Seveda me ni bilo potrebno dvakrat prositi.

Kasneje sem v eni hiši ponovno naletela na glasbo in nekaj plesočih žensk, zato sem se jim tudi tokrat z veseljem pridružila.

Dopoldan je minil kot za šalo in že se je pričela zanimiva predstava v tamkajšnjem teatru, v kateri ob glasbi in plesu ni manjkalo niti humorja. Trajala je skoraj eno uro. Po zaključku sem v tamkajšnji restavraciji pojedla vegetarijansko kosilo ter se počasi odpravil proti domu.

Kam me je pa spotoma odneslo, pa v naslednji objavi.

Razširjajmo obzorja s spoznavanjem različnih ljudi in s tem različnih kultur.