Naravni rezervat orangutanov Semenggoh

Tudi naslednjega dne sem se pridružila Polycarpovima gostoma iz Sibirije, Evgeniji in Olegu, tako kot sem zapisala že v prejšnji objavi. Namenila sta se namreč v enega od naravnih rezervatov ogroženih orangutanov v pokrajini Sarawak. Le ta se nahaja približno eno uro vožnje od naše nastanitve.

Od tam smo se namenili kar eno uro in pol pred odprtjem rezervata, ko orangutane tam zaposleni hranijo. Promet je bil zaradi dela na cesti precej oviran, zato smo se bali, da bomo zamudili čas hranjenja in s tem tudi srečanje z orangutani.

K sreči smo tja prispeli pravočasno, saj smo imeli pol ure rezerve. Pohiteli smo z nakupom vstopnic, nato pa se odpeljali naprej v bližino, kjer je krmišče. Tam so bile že pripravljene banane in kokosi, na mojo žalost pa tudi mleko obogateno z vitamimi, kakor nam je kasneje povedal eden izmed zaposlenih.

Seznanil nas je tudi s tem, da zadnje tri dni obiskovalci niso imeli sreče, saj se orangutani niso pojavili na krmišču. Predvidevali so, da je trenutno v džungli dovolj hrane v naravi, ali pa orangutani preprosto niso lačni. Povedal nam je tudi, da jih je v celotnem rezervatu samo osemindvajset in da se bomo lahko smatrali za srečne, če bomo videli vsaj enega ali dva.

Da bi se nam povečala možnost za to, da bi jih videli, je od nas zahteval popolno tišino, da jih ne bi s klepetanjem pregnali. Kot je rekel, lahko slišijo le njegov glas na katerega so navajeni.

Popeljal nas je poizkusit srečo na drugo krmišče. Tudi tam sprva ni bilo nobenega, po vstrajnem klicanju k pojedini pa se je le prikazal eden večjih orangutanov in si postregel s ponujeno hrano. Ko se je dodobra najedel, se je vrnil v džunglo. V tistem nas je vodnik povabil naprej in pomislila sem že, da je to vse, ko sem naenkrat v krošnjah zagledala nekoliko manjšega orangutana, ki se je po drevesih spuščal vedno nišje, da bi od zaposlenega prejel hrano.

Tako smo se znašli v njegovi neposredni bližini. Kazalo je, da ga fotografiranje prav nic ne moti, temveč prav nasprotno. Zgledalo je, kakor da v poziranju prav uživa. Čeprav nas je vodnik priganjal, naj nadaljujemo pot, da biše vsi ostali lahko prišli v njegovo bližino, smo kakor paralizirani stali in ga občudovali. Po nekaj ponovitvah svojih navodi. l, smo se nejevoljno le odpravili naprej. Takrat smo bili pa povsem prepričani, da se je naš obisk zaključil.

Ne bi se mogli bolj zmotiti, saj smo naenkrat zaznali v krošnjah številno gibanje in nemogoče je bilo določiti, koliko jih je. Premikali so se nekako v smeri proti prvemu krmišču, zato smo se tudi mi odpravili proti njemu.

Na vrveh speljanih okoli krmišča sem zagledala orangutinjo z majhnim orangutančkom. Kot smo izvedeli kasneje, je štel 11 mesecev in bil je tako prikupen, ko se je oklepal maminega kožuščka, da sem čisto pozabila spremljati dogajanje po okoliških drevesih.

Ura je minila kot bi pihnil in kmalu se nam je glavni vodnik zahvalil za obisk in se poslovil od nas z besedami, da se rezervat zapira, zato nam ni preostalo nič drugega, kakor da se napotimo priti izhodu.

Bili smo izjemno zadovoljni in čeprav je bila ura šele nekaj čez deset zjutraj, je bil za nas dan že povsem izpolnjen. Spotoma smo se ustavili še v Kuching-u na kosilu in nakupu vsega potrebnega za večerjo, nato pa se odpravii domov, saj sta morala Evgenija in Oleg spakirati svoje kovčke za odhod naslednjega dne.

Tudi sama sem se počutila izpolnjeno, saj sem v dveh dneh videla več, kakor v desetih dnev v Sabah-u in če bi tudi sama morala odpotovati naslednjega dne bi bila prav tako zadovoljna, pred menoj pa sta bila še dva cela dneva.