Slap sredi džungle

Pri povratku iz kulturne vasi me je pritegnila tabla za še eden nacionalni park, čeprav mi je Polycarp obljubil, da me bo popoldan odpeljal do bližnjega slapu, ki bi se naj nahajal prav v njem, če se bo uspel iz mesta pravočasno vrniti oziroma ne bo popoldanskega dežja, ki je v tem obdobju dokaj pogost. Ker je bil to tudi  moj zadnji dan v Sarawaku,  ogleda slapu nisem želela prepustiti naključju oziroma sreči.

V portirnici sem povprašala, ali je dejansko to pot do slapu in prejela pritrdilni odgovor istočasno pa mi je zaposleni pomolil v roke preprost načrt iz katerega je bilo razvidno, da sta v tem narodnem parku kar dva slapa, pa tudi pot na goro. Tudi ta bi me pritegnila, če bi ostala dalj časa, mikal pa me je tudi drugi, višji slap.

Zaposlenega sem vprašala, ali se je že kdo odpravil na slap in povedal mi je, da tam ni nikogar. Nekoliko me je stisnilo pri srcu in pojavil se je dvom, ali se res naj sama odpravim tja, a kaj ko je bila želja po osvežitvi prevelika. Vpisala sem se v knjigo obiskovalcev, kakor je od mene zahteval zaposleni, zapisati pa sem morala tudi čas odhoda v gozd.

Premagala sem strah, saj je tudi pri vhodu v ta park pisalo, da se vanj odpravljam na lastno odgovornost,  pa tudi pomisleke, kaj če se mi kaj zgodi, v bližini pa ne bo nikogar ter se podala v džunglo. Pot je bila ozka, ponekod se je že skoraj izgubila ali se nadaljevala kar po strugi reke in če ne bi bilo rdeče modrih oznak na drevesih in kamnih v reki, bi zlahka zašla ter se izgubila.

Nekajkrat je bilo potrebno tudi prečkati reko in tam kjer je bil tok močnejši, je bila napeljana čez reko vrv. Kmalu sem tako premagala vse ovire ter se znašla ob slapu, ob katerem se je nahajal tudi viseči most, katerega jeklene vrvi so bile vcepljene v mogočno drevo.

Preko tega je vodila pot do drugega slapu, pa tudi na vrh gore. Čeprav me je mikalo, da bi si ogledala tudi naslednji slap, ki je bil še dobro uro hoje oddaljen od prvega, je  prevladal razum, saj nisem želela, da me v gozdu zaloti mrak, ali celo noč.

Čeprav sem bila popolnoma sama, sem si vseeno nadela kopalke za vsak slučaj, če bi se vseeno kdo od kod prikazal in se spustila v svežo tekočo vodo, katera je zgledala rdečkasto-rjavo zaradi rdečih železovih kamnov. Osvežitev je po pohajkovanju po kulturni vasi in po džungli bila izredno dobrodošla, zato sem si vzela kar precej časa zanjo.

Verjetno bi se namakala v sveži vodi še dlje, če ne bi zagledala opico, ki je ravno preskočila z drevesa na drugi strani reke, na drevo na strani, kjer je bil moj nahrbtnik in moji opanki. Iz varnostnih razlogov sem se tako nerada podala iz vode ter se na hitro oblekla. Opica je sicer izginila iz mojega vidnega polja, a vendar nisem hotela tvegati, zato sem si nadela nahrbtnik ter se odpravila nazaj.

Na vhodu sem morala ponovno vpisati čas, tokrat čas mojega povratka. Imela sem občutek, da si je zaposleni nekoliko oddahni, ko me je pri povratku zagledal.

Na hitro sem se poslovila, vendar me je kmalu za tem pritegnila bela mačka s črno piko na smrčku, ki se je motala okoli mojih nog in si želela moje pozornosti in carkljanja, zato sem ji namenila nekaj časa. Pretegovala se je od zadovoljstva, večkrat pa so ji pri tem tudi vidno izstopila njeni kremplji.

Kmalu za tem sem se napotila proti domu. Sonce je še vedno močno pripekalo, zato sem se zaščitila kar z dežnikom. Kljub vsemu sem doma spet potrebovala osvežitev, nato pa se odpravila pakirat svoje stvari, saj se je moj čas tam naslednjega dne zjutraj iztekel. Letalsko karto za otok Penang sem že imela pripravljeno.

Premagajmo strah tako, da stopimo vanj in kmalu se bo razblinil kot milni mehurčki.