Še skok do tretjega Malezijskega otoka – Langkawi-ja

Tudi ta otok, tako kot otok Penang ni bil v mojem načrtu, pa me je moj prijatelj iz Bornea prepričal, da če sem že v Maleziji, bi bilo dobro obiskati tudi tega. Tudi Irena iz Tropicana homstay je bila prepričana, da mi bo tam všeč, me je pa že vnaprej opozorila, da je sadje tam še dražje, kakor na Penangu, saj ničesar ne pridelajo na otoku. Tudi prijatelj, ki me je obiskal na Penangu je bil mnenja, da mi bo Langkawi definitivno bolj všeč in da če želim lepo plažo, moram v Pantai Chanang.

Že takoj po prihodu sem z veseljem ugotovila, da je gradnja mnogo bolj prijazna in primerna otoku, kakor na Penangu. Tudi plaža mi je bila bolj všeč, saj je bilo morje mirno, pesek pa resnično bel in ponekod, kjer ni bil preveč poteptan in kjer ni bilo preveč zdrobljenih školj na njem, mehak kakor žamet, da je bilo še posebno prijetno hoditi bos po njem.

Neprijetno pa sem  bila presenečena, ko je med neštetimi trgovinami in stojnicami s cunjicami in številnimi restavracijami bila le tu in tam kakšna s sadjem. Po moje ne bom niti malo pretiravala, če bom rekla, da so bile le dve ali tri, očitno odvisno od tega, če se je trgovki ljubilo jo odpreti.

Kar je bilo pa še bolj nesprejemljivo zame, da tudi te niso bile tako dobro založene, da bi se dalo vedno dobiti zrele banane, ali mango po dokaj normalni ceni, saj je bila na drugi stojnici cena dupla. Tudi cena banan je bila takšna, kot pri nas za bio banane.  Papajo sem morala “iskati s svečo”, kilogram duriana pa je stal 12 eurov. Kazalo je, kakor da tukaj razen mene nihče ne je sadja, pa tudi, da jo bom tukaj tudi jaz bolj slabo odnesla.

Pantai Chanang je tudi mnogo bolj turistično obljuden kraj, zato je bilo tudi precej več ljudi na plaži, pa tudi v morju, kar niti ni čudilo, saj je bilo morje izredno mirno. Tudi mene je pritegnilo, čeprav sem se raje izognila gneči ter se sprehodila čisto do konca zaliva, kamor se večini ni dalo. Meni je to predstavljalo užitek in rekreacijo, saj  je bilo v času mojega kratkega bivanja tam vglavnem oblačno in zaradi tega ne preveč vroče. To mi je tudi dokaj ustrezalo, saj ko je posijalo sonce, še posebno okoli poldneva, je bilo neznosno vroče in potrebno je bilo pobegniti s plaže.

Na Langkawi-ju sem se tako dejansko prvič povsem brezskrbno okopala, a že čez kakšen dan spet izgubila največjo voljo za doglotrajno poigravanje v morju, ko sem na plaži zagledala veliko meduzo v premeru mojega objema. Povprašala sem tudi domačine, ali je to ta vrsta, ki je strupena in dobila pritrdilni odgovor. Tako sem se od tedaj bolj držala obale, kjer sem se le več ali manj na hitro ohladila, ali ležala v plitvini, kjer sem lahko videla, kaj je okoli mene.

Ker pa ni nič naključno, sem očitno morala priti na tale otok, če ne zaradi drugega pa zaradi tega, da sem s svojim primerom pokazala tamkajšnjim otrokom, pa seveda tudi njihovim staršem, da spada morski živelj v morje in ne na plažo in da ne more nadomestiti igrače. Plaža je bila namreč polna majcenih morskih zvezd, ki so bile že mrtve ali vsaj na najboljši poti, da poginejo. Mnogim je tudi manjkal krak ali dva.

Opazila sem tudi, da tudi mnogi odrasli tega ne vedo. Ko je val naplavil zvezdo, ji je na primer par preprečil povratek v morje, da bi jo lahko fotografiral. Ko jo fotografirala, sem ga površala, ali jo lahko vzamem in vrgla sem jo v morje, kolikor daleč sem le lahko. Drugi par je naredil enako, le da je ni nameraval fotografirati, temveč si jo je le ogledoval.  Ko sta končala, sem pograbila zvedo in jo  prav tako zagnala v morje. Presenečeno sta me pogledala in me vprašala, ali ni strupena, saj sta onadva slišala tako. Nasmehnila sem se in odkimala.

Tudi gruči arabcev sem naredila enako. Ko so zajezili naslednjo, sem jih nejeverno pogledala. Ena izmed žensk mi je zabrusila, da jo bodo le fotografirali. Vprašala sem jo, ali še ni slišala zgodbe o ljudjeh, ki so se  hoteli “le” fotografirati z delfinom, pa je le ta poginil zaradi njihove neumnosti. Pripomnila sem še, da če jih želijo za suvenirje, si lahko naberejo poginule na obali, ki so jih ljudje prinesli iz morja ali so se tam vkopale v pesek ob plimi, najbrž v upanju, da jim bo vlaga v peseku pod njimi zagotovila preživetje do oseke.

Najbolj pa me je presenetil turist s kitajske, ki jih je začel nabirati kakor prazne školjše in poizkušala sem mu dopovedati, da so žive ter da bodo tako poginile, pa je vzel iz žepa vrčko, ter jih dal vanjo. Nejeverno sem potegnila iz žepa telefon in ga fotografirala in očitno je takrat dojel, kaj sem mu hotela dopovedati, saj jih je vsul iz vrečke nazaj v morje. Hotel je celo navezati pogovor, pa mu glasovni prevajalnik ni preveč dobro služil.

Razburili so me tudi domači otroci, ki so v pesku naredili lužo in prinašali več in več rakcev vanjo, zato sem tudi njim poizkušala dopovedati, da bodo na suhem, ko bo voda odtekla v pesek, poginili, pa me niso razumeli. Na nas je naletel domačin, ki je obvladal angleško in prosila sem ga, da otrokom pojasni, kar jim imam povedati. Kot vse kaže so razumeli in obljubili, da jih bodo kasneje vrnili v morje, potem ko jih bodo prenehali opazovali. Nekoliko sem se pomirila. Upala sem, da bo temu res tako.

Vse to dogajanje me je vspodbudilo k razmišljanju, le kaj nas v šolah naučijo, da smo tako neumni, tudi ko odrastemo. Znova sem ugotovila, da so nas naučili bore malo uporabnega, da pa jim je uspelo, da vse manj tudi razmišljamo s svojo glavo in da ne uporabljamo več zdrave kmečke pameti.

Potrudimo se sami čimbolj življensko izobraziti, se naučimo empatije in sočutja do živih bitij ter to poskusimo prenesti tudi naslednjim gneracijam, saj si vsa živa bitja to tudi zaslužimo.