Zdravljenje starih travm s tantro

V bližini mojega takratega trenutnega bivališča se je pripravljala tantrična delavnica, zato sem se odločila za nadaljevanje pridobivanja tovrstnih novih znanj. Najbrž enkrat tantrik – vedno tantrik, vsaj tako se meni zdi. Ne predstavljam si namreč, da bi se nekdo resnično zavedel vseh prednosti, ki jih tantra prinaša, pa bi se kljub vsemu zatekal k starim vzorcem. Kakorkoli že, vsaj pri meni je tako, da me zanima vse, kar je povezano z njo.

Prav iz tega razloga sem zapustila Malezijo ter se spet podala na otok Koh Phangan na Tajskem. Prispela sem dan pred uradnim pričetkom delavnice, katero bi naj vodil znan tantrični učitelj John Howken, ki svoja zanja nesebično ponuje že nekaj desetletij. V osemnajstdnevni intenzivni delavici sem pričakovala osvojitev novih znanj, zato sem se nadvse veselila njenega začetka.

Po izkušnjah sodeč me naj ne bi presenetilo niti  razčiščevanje kakšnih starih zakoreninjenih ran, ki so morda že zdavnaj potonile v pozabo. Pa vendar sem bila nekoliko presenečena, ko mi je med masažo zdravljenja privrela na površje travma iz moje zgodnje mladosti, ko sem povila svojo drago hčerko.

Tako sem ponovno podoživela vso negativno izkušnjo, ki sem jo doživela ob sicer enem najlepših trenutkov življenja.

Svojo hči sem prenosila nekaj dni, zato sem morala vsak drug dan na pregled, da ne bi šlo kaj narobe. Na zadnjem pregledu mi je zdravnik pojasnil, da bom še istega dne rodila, zato sem ostala kar v bolnišnici. Žal se je informacija izkazala za napačno, zato sem to in naslednjo noč prebila v sobi, še z dvema pacientkama oddelka. Ena izmed njih je bilo prikupno šestnajstletno dekle, ki je po nesreči zanosilo in so ji v bolnišnici opravili splav.

Zgrožena sem bila nad ravnanjem medicinske sestre, ki nas je prišla umivat, vendar se je po pogledu na njen zdravstveni karton surovo  obregnila ob njo, češ da se lahko gre kar sama umit, saj je imela splav.

Po dveh preživelih dneh v bolnišnici so me končno odpeljali v porodno sobo, zato sem si oddahnila, vendar ne za dolgo. Tam je namreč ležala še ena bodoča mamica in stokala nad bolečinami. Sestra jo je pomirjala in jo božala po roki. Videlo se je, da se poznata. Ko sem tudi sama pričela nekoliko stokati od neznosnih bolečin, se je druga medicinska sestra obregnila obme, da niso tam, da bi nas poslušale. Nejeverno sem skimavala z glavo ob takšni dvoličnosti osebja.

In če sem mislila, da je to najhujše, kar se mi lahko zgodi, sem se prekleto motila. Ob samem porodu sem namreč nad seboj zagledala medicinsko sestro s škarjami v rokah in čeprav sem še z zadnjimi močmi zavpila :”Ne”, me je že naslednji trenutek zarezala v presredek. Travmatična izkušnja je s vso silo udarila na plan in spomnila sem se tudi  njenega  sadistričnega pogleda. V trenutku sem spoznala, da mi je kljubovala z največjim veseljem in v lastno zadovoljstvo.

Morda bi bila bolj razcefrana in bi me bilo težje zašiti, če bi se sama raztrgala od napora, pa vendar bi bila ta izkušnja le najina – moja in hčerkina. Njej prav gotovo ne bi zamerila,  saj bi se zavedala, da to ni zaradi njenega podlega namenoma, temveč zaradi njene velikosti, oziroma moje neelastičnosti, omenjeni dogodek pa me je zaznamoval za desetletja ter se zasidral vame v obliki boleče blokade.

Seveda se vse skupaj še ni končalo pri tem, neprijetnosti v enajstih dneh mojega bivanja v porodnišnici so se še nadaljevale, vendar vas ne nameravam utrujati z njimi, saj ni to moj namen. Moj namen je opozoriti na tovrstne travmatične dogodke, ki vas lahko zaznamujejo za izredno dolgo časa ali celo za vedno.

Ozavestimo travmatične izkušnje in jih poizkušajmo razrešiti kar se da hitro, da nas ne zaznamujejo za dolga desetletja ter se zasidrajo v naše tkivo v obliki raznovrstnih blokad. V kolikor si ne znamo pomagati sami, poiščimo strokovno pomoč.