Srečanje mojstrov v Chang Mai-ju


Chang Mai je eno največjih duhovnih središč na Tajskem, zato ne čudi, da se tam organizira tudi srečanje dveh, v tantri in tau (dau) zvenečih imen in sicer taoista Mantak Chia-a in tantrika Charles Muir-a. Oba sem že omenila v enem izmed preteklih člankov, saj sta oba tudi Polycarpova učitelja.

Mantak Chia zadnjih devetnast let živi v okolici Chang Mai-ja v resortu Tao Garden, ki je za deset dni postal tudi moje bivališče, tako kot bivališče glavnine udeležencev, čeprav je za Tajske razmere izredno drag.

Kljub vsemu se je izkazala moja odločitev za racionalno, saj bi v nasprotnem primeru morala plačati vstopnino za uporabnino bazena, savne, vadbenih prostorov (ne glede ali bi jih uporabljala) in celodnevne prehrane, kljub vsemu pa bi me stala namestitev zunaj razvpitega Tao Gardna  še vedno drago. V njegovi bližini vsaj v času pomembnih seminarjev v njem, ni poceni nastanitev. Tako sem izvedela, da je moja prijateljica Paya, ki sem jo tukaj ponovno srečala (skupaj sva bili že v Agama šoli) ni odnesla nič ceneje.

Za to, da sem se v mojem daljšem bivanju na Tajskem pravzaprav odpravila tudi tja,  je vsekakor Polycarpova zasluga, saj je bil prepričan, da tega ne želim zamuditi in deloma je imel seveda prav.

Tega, da sta oba izjemna učitelja z neprecenljivim znanjem, ne more verjetno zanikati nihče, zato sem tudi tam izvedela marsikaj novega, nekatere že znane stvari pa so se mi še bolj izkristalizirale, druge spet so dobile globlji pomen.

Ne morem pa mimo dejstva, da se je čas, ki bi naj bil namenjen predavanju, namenjal tudi izjemno velikemu reklamiranju uslug Tao Gardna in pa uslug moderatorjev, ki so presegale tudi evropske cene, zato mi niti na misel ni prišlo, da bi se poslužila katere izmed njih.

Prosti dan, ki smo ga imeli med delavnico, sva s prijateljico in še dvema udeležencema izkoristili za preživetje v starem središču Chang Mai-ja, kar je bilo dobro zame, saj sem se na ta način lažje odločila, da nekaj dni po zaključku delavnice ne želim ostati tam, kakor sem sprva načrtovala.

Kljub temu, da je staro mestno središče znotraj mestnega obzidja z zavidljivim številom templjev in različnih restavracij zanimivo za ogled, si nisem znala predstavljati, kaj bi naj tam počela nekaj dni, Pai, ki mi ga je svetoval prijateljica, pa je oddaljen kar štiri ure vožnje od Chang Mai-ja, zato sem se raje odločila za  povratek na Koh Phanga.

Pravzaprav niti nisem imela primernih oblačil za temperature na tej višini, saj ob mojem odhodu od doma nisem načrtovala tega severnega predela Tajske.

Ko sem zapuščala Koh Phangan sem si sicer nekoliko oddahnila ob spoznanju, da je pravzaprav čez dan tam bolj vroče, kakor na morju, a že po nekaj dneh se je tam ohladilo in včasih so se dnevne temperature spustile na petnajst stopinj, zato sem pod tanke oblekce, ki sem jih imela s seboj, oblekla kakšne pajkice ter navlekla nogavičke, za pokrivalo zgornjega dela pa je morala zadostovati tanka jopica oziroma džins jakna.

Med predavanjem so me greli ingverjevi čajčki, tako da mi je uspelo preživeti vseh deset dni ne da bi staknila kakšno vnetje mehurja ali prehlad. Te sreče pa nisem imela po vrnitvi na Koh Phangan, saj me je v posteljo položila gripa. Ker so bili simptomi sprva podobni običajnemu prehladu, sem sprva krivila hladen kokos iz hladilnika. Šele po prebitih nekaj dneh v sobi, namesto na plaži, sem izvedela, da je zanjo zbolelo kar nekaj ljudi.

Osredotočimo se le na pozitivne izkušnje, ki nam lahko dolgoročno služijo, negativne pa odvržimo na smetišče zgodovine, saj ne služijo ničemur, pa še v slabo voljo nas spravljajo.