Adrenalinska jugo-vzhodna obala Koh Phangana

Kazalo je že, da se bova drugemu izletu s Sašom morala odpovedati, saj se mu je prejšnjega dne pregrel motor, vendar ga je mehanik pomiril, da naj mu da nekaj časa, da se ohladi in bo vse v redu, zato sva se naslednjega dne vseeno odpravila na dogovorjeni izlet.

Že kmalu po Thongsala-ju pa sem ugotovila, da obmorska cesta po zahodni strani, čeprav mi ni bila nič kaj pri srcu zaradi hribovitosti, da je pravzaprav mačji kašelj za južno in vzhodno stran.

Kmalu sva namreč zagledala zelo strm klanec, zato sem rekla Sašu, da naj se kar sam povzpne, jaz se mu bom pa pridržila na vrhu. Tako sem tudi naredila, čeprav je visok adrenalin zame predstavljal tudi spust po njem. Kaj kmalu sva naletela na drug tak klanec in ponovila sem vajo, saj je že ob manjših klancih njegov skuter pokašljeval in sva komaj prišla na nekatere vrhove.

Pri spustu s tega klanca pa sva naletela na luksuzen hotel ves iz kamna s prečudovitim razgledom po tem delu otoka, zato sem mu predlagala, da se ustaviva, da naredim nekaj fotografij. Ker pa je bila cesta tako blizu hotela, sem se morala vrniti nazaj po hribu navzgor, da sem sploh lahko naredila nekaj fotografij.

Ker sva se že ustavila, sem predlagala, da poizkusiva tudi vstopiti v hotel tel narediti nekaj fotografij z druge morske strani, čeprav sva oba nekoliko podvomila, da nama bodo to tudi dovolili. Na vratih je bil napis, da je vstop le za goste hotela, a sem ta napis ob vstopu na srečo spregledala, zato sem vprašala receptorja, če si lahko nekoliko ogledava in prijazno je pristal. Odšla sva na teraso ter naredila še nekaj fotografil ter se nato poslovila.

Po hribu sva se spustila do  plaže, ki je bila precej razburkana z sicer mamljivimo valovi za jahanje. Spominjala me je na odprto oceansko obalo Pacifika. Tokrat naju ni pritegnila niti da bi se osvežila v njej, saj sva imela še veliko v načrtu. Mene je tudi bilo pošteno strah teh strmin, zato sem Sašu spet rekla, da me da na vnožju dol, sama pa se peš odpravila navkreber.

Ustavil mi je eden mladenič  ter mi ponudil prevoz. Čeprav me je bilo še vedno strah strmine, me je vedno večja opoldanska vročina prepričala, zato sem ga vprašala, ali ima dovolj močen motor, da naju bo vzdržal do gor. Pritrdil je, zato sem sedla na motor.

Pred nama sem videla Sašo ter opazila, da se z njegovega izpušnika kadi temen dim. Na vrhu hriba se je ustavil, da bi me pobral, vendar sem se spomnila še na en tak močan vzpon. Z mladeničem sva se ustavila in predlagala sem, da ostanem še naslednji strm vzpon z njim, saj me je skrbelo za Sašov skuter, ki je dajal vtis da je vsaj utrujen, če ne že resno”boln”.

Na vrhu naslednjega hriba me je mladenič odložil in pridružila sem se Sašu ter mu predlagala, da za skuter ponavljava štiri magične stavke Ho’oponopono: ” Žal mi je.”, “Prosim oprosti.”, “”Hvala.” in “Rad(a) te imam.”, da naju ne bi pustil na cedilu. Vzponi proti severu sicer niso bili tako strmi, so pa bili zato izjemno dolgi in na vrhu enega sva se celo ustavila, da sva nekoliko ohladila motor, da ne bi zakuhal.

Srečno sva prispela vse do konca poti, saj vzhodna in zahodna stran otoka nimata cestne povezave. Sašo je še enkrat preveril, kje točno se nahaja eden izmed slapov in ugotovila sva, da se morava nekoliko vrniti. Iskala sva in nikjer nisva našla table, zato je Sašo menil, da je slap po eni cesti navzgor, saj so od tam vodile debele cevi, s katerimi so dovajali vodo. Da ne bi tavala v tri dni in iskala, sem stopila v restavracijo na nasprotni strani ceste in lastnica mi je razložila, da je slap prav v nasprotno smer.

Odpravila sva se v to smer in se kaj kmalu vrnila, saj je potka vodila le do ene hiše. Spet sem se obrnila na lastnico in povedala mi je, da morava skozi odprt hodnik te hiše. Nejeverno sem jo pogledala in pomirila me je, da je hiša njena in da pes ob njej ni nevaren, zato sva se še enkrat napotila tja, skozi hodnik in po komaj vidni potki do slapu.

Slap ni bil nič kaj posebnega, sva pa bila tam povsem sama, zato sva si lahko privoščila ugodno osvežitev ter se nato posušila na soncu ter nadaljevala pot veliko bolj sveža, oddahnil pa si je tudi skuter.

Nedaleč stran sva našla tudi ne preveč dobro vidno tablo za “Bottle beach”, ki je kazala da je do nje le tri kilometre. in se z velikim pričakovanjem napotila po makadamski poti v njeni smeri. Čeprav je Sašo peljal počasi in zelo previdno, naju je na mostu na pesku spodneslo in sva padla. Pravzaprav sem jaz imela kar veliko srečo, saj sem pri padcu nekako sestopila s skuterja. Tudi Sašo jo je precej dobro odnesel, saj si je le na pesku nekoliko popraskal nogo, nekaj prask pa je dobil tudi skuter.

Kljub vsemu sva nadaljevala še kak kilometer, vendar je cesta postajala vedno bolj nemogoča. No ko sva po enem kilometru prišla  spet do velike strmine, ki je bila po vrhu še makadamska v njej pa so bile globoke zareze od hudournika in ob negotovem stanju skuterja, sva sprejela najbolj racionalno odločitev ter se obrnila nazaj. Bottle beach bo tako morala počakati kakšno drugo priložnost.

Nadaljevala sva pot in si spotoma ogledala še en slap. Bil je zelo blizu ceste, zato  je bila ob njem precejšnja gneča.

Ustavila sem ga tudi ob pogledu na ujetniške slone, ki so očitno ravnokar končali svoje delo, saj so jih turisti hranili. Želela sem jim izraziti sočutje. Ugotovila sem, da so fantje povsem zanemarili enega slona, zato sem se mu približala in ga pobožala. Kazalo je, kakor da nekaj hoče od mene, zato sem žalostno rekla, da nimam nič zanj. V naslednjem trenutku me je prešinilo, da so mi v nahrbtniku ostale tri banane, zato sem ga hitro odprla in jih ponudila slonu, nakar sem se poslovila in s Sašom sva nadaljevala pot proti domu.

Dovolimo si zdravo mero adrenalina, vendar ne rinimo z glavo skozi zid, kadar ugotovimo, da nekega cilja ne bomo mogli doseči brez ogrožanja svoje varnosti.