Izlet po Koh Phanganu

S prijateljem Igorjem, ki je prebival na severu otoka sva se pogovarjala o njegovi tamkajšnji nastanitvi in o nekem eksperimentalnem projektu, ki ga tam izvajajo, zato sem postala radovedna ter si želela zadevo ogledati v živo. Nisem sicer bila prepričana, da mi bo v naslednjih nekaj dneh uspelo, saj so se moji dnevi na otoku iztekali.

Ideja je bila všeč tudi Igorju, saj je dodal, da bi bilo lepo če bi se oglasila na čaj ter me glede vožnje s skuterjem pomirjal, da je po sredini otoka cesta povsem sprejemljiva za moje začetniške skuterske podvige, o katerih ste lahko brali v prejšnji objavi.

Seveda sem tudi upala, da bom takrat še imela skuter na razpolago. Žal se je iskazalo, da ga moram vrniti dan prej, kot je bil primeren dan za izlet. Na mojo srečo pa je bil v tem času na otoku tudi prijatelj Sašo, ki je bil takoj pripravljen za izlet.

Plan je bil narejen, vendar ko sem o tem  želela povprašati Igorja, je bil nedosegljiv.

Sašo se je ob dogovorjeni uri naslednjega dne pojavil v mojem resortu. Povedala sem mu, da zadeva žal odpade, pa je odvrnil, da še vedno lahko greva na izlet. Tako sva tudi naredila. Odpravila sva se po obalni strani proti severu, si ogledala nekaj plaž zahodnega dela otoka, pokazala sem mu tudi bižnji slap, nato pa sva pristala na severu.

Nameravala sva peš skozi džunglo na plažo Bottle beach, ki je drugače nedosegljiva, vsaj s te severo-zahodne smeri, vendar se je pojavila močna ploha, zato sva sedla pod neko streho in zobala sveže arašide, ki sva jih spotoma kupila. V doglednem času je ploha pojenjala, vendar mi je Sašo povedal, da so mu domačini odsvetovali po dežju iti v džunglo, saj ob takšnih nalivih vse živo prileze iz svojih skrivališč, tudi kače in škorpijoni, zato sva misel o obisku te plaže opustila.

Po srednji cesti sva se napotila proti jugu ter se povzpela še do enega zelo posebnega slapu, kjer sva bila spet sama. Posebnost tega slapa je bila, da sta se združili dve strugi in Sašo mi je razložil, da so taka mesta po šamanskem prepričanju sveta. To misel je podprlo  veličastno drevo s še veličastnejšimi koreninami. Tako je na naju naredilo res globok vtis.

Nadaljevala sva še pot do vrha gore, s katere sva lahko opazovala  dolino in zahodno obalo ter pristanišče v Tongsala-ju. Pravtako na drugi strani so se na nekoliko nižjem hribu videle modre strehe bungalovov in restavracija in Sašo je predlagal, da greva tja na kosilo in strinjala sem se.

Ko sva prišla do vznožja hriba, sem na sredini videla izjemno strmo vspetino, zato sem Saša prosila, da me odloži s skuterja na sredini hriba, saj mi je bilo ljubše pešačenje kot tako visoka mera adrenalina, pa mi je povedal, da to ne more, saj potrebuje zalet. Predlagal je, da greva skupaj dokler nama pač uspe. Nisem se mogla odločiti za tole varianto, zato sem jo mahnila navkreber kar peš.

Hrib je bil precej zahteven, še posebno po tej popoldanski vročini, saj je sonce kar močno pripekalo. Na tričetrt hriba me je čakal Sašo, saj je bil zgornji del manj strm, zato sem se mu na skuterju pridružila. V restavraciji sva si privoščila pozno kosilo ter počakala na sončni zahod, nato pa se odpravila proti domu. Spotoma sva se ustavila še v njegovi hiški, da sem si jo ogledala za vsak primer, če bi se ob moji vrnitvi odločila za njo. Odločitev je seveda bila odvisna tudi od najema skuterja.

Ugotovila sva, da sva se imela prav fino in da bi bilo lepo tak izlet ponoviti še po južni in vzhodni obali ter se morda s te strani prebiti do Bottle beach, vendar sem ponovila, da odhajam v četrtek. Sašo je ugotovil, da bi verjetno to še vedno lahko izvedla v sredo, zato sva se načeloma zmenila za ta dan.  Tudi sama sem bila namreč radovedna kako je na tisti strani, saj si je niti prejšnjič, niti tokrat nisem še ogledala, čeprav sem prebila na otoku obakrat več kakor 5 mesecev.

Tudi ko nam je včeš tam kjer smo, si od časa do časa dovolimo takšne izlete in raziskovanja, pa tudi prijetnega druženja s prijatelji na nekoliko drugačen način.