Premagan strah pred motorji

Večkrat sem v svojih objavah že zapisala, da se trudim vstopiti v svoje strahove, vendar sem se temu poizkusu upirala celo svoje življenje. Strah je bil namreč preglobok.

Kot nekajletna deklica sem tako kot moje prijateljice sprejela ponudbo starejšega znanca, ki je ravnokar prejel nov motor in je z največjim veseljem prevažal svoje znance z njim. Takrat sem živela še v manjšem kraju, pa tudi prometa je v tiste času bilo mnogo manj kot ga je današnje dni.

Naredila sva le nekaj kilometrov in varno me je odložil pred našim blokom, kjer me je na mojo žalost zasačil moj oče in me pošteno našeškal. Pri tem je nenehno ponavljal, kako bi se lahko ubila in da naj si nikoli več ne dovolim česa podobnega. Vame je zasadil takšen strah, da tudi po več desetletjih nisem upala sesti na motor niti najbolj zanesljivemu in odgovornemu vozniku.

Desetletja so minila, ko sem čisto lepo shajala brez dvokolesnika na motor. Zadostoval mi je avtomobil, za krajše, ne preveč zahtevne poti pa kolo. Tako je bilo vse do mojega drugega prihoda na Koh Phangan.

Če sem še prvič nekako shajala s kolesom ter se nekajkrat opogumila in sedla na motor res izkušenemu dolgoletnemu vozniku, ki me je tu in tam zapeljal do dveh nekoliko bolj oddaljenih krajev na ekstatik ples, sem proti koncu mojega obiska vseeno ugotavljala, kako omejena sem v svojem gibanju.

Ko sem tako prišla drugič na otok sprva nisem potrebovala ničesar, saj sem bila na intenzivnem osemnajst dnevnem seminarju, nato pa sem najela hiško ob obali in blizu centra Sritani-ja, s tem pa še vedno nisem rešila problema obiskovanja nekaterih prireditev, ki so bile nekoliko bolj oddaljene. Začela sem razmišljati o tem, da bi vendar počasi in previdno pričela trening s skuterjem.

Od namere me je spet odvrnila nesreča s skuterjem, v katerem je bila udeležena prijateljica, ki se je zgodila prvi dan njenega najema. Rana na roki je bila globoka do kosti, zdravniki pa so potrebovali štiri dni, da so jo vsakodnevno čistili umazanije in peska s ceste ter jo zašili šele peti dan. Spet me je prevzel strah in mislila sem, da sem s tem vprašanjem zaključila za zmeraj.

Ko sem tako s svojim prijateljem nekega dne spet razpravljala o mojem strahu pred motorji in moji omejenosti, mi je ponudil, da me nauči voziti skuter, še posebno, ko sem mu povedala da brez problema vozim kolo tudi tukaj po otoku. Začela sva kar takoj, vendar je menil, da bo mnogo bolje, če pričnem z ugasnjenim motorjem in ob njegovi podpori in potiskanju skuterja.

Bilo je zelo težavno, saj je bilo  pri tako majhni brzini težko loviti ravnotežje ob teži motorja, zato sem bila res zelo nespretna in podvomil je, da sploh lahko vozim kolo. Pa vendar ni obupal. Jaz sem že večkrat hotela odstopiti, saj mi ga je bilo žal. Predstavljala sem si, da mora biti kar težko potiskati skuter in še mene povrhu, ob tem pa še vzdrževati ravnotežje, vendar je samo odmahnil z roko in rekel, da je to dober trening zanj.

Šlo mi je vedno bolje in vprašal me je, če bi poizkusila še s prižganim motorjem, vendar mi je bilo za tisti dan dovolj, zato sem odvrnila, da morda kdaj drugič. Žal tale drugič ni več prišel, saj je prijatelj moral nepričakovano urediti nekatere zanj pomembne stvari. Tako sem začasno spet opustila idejo rekoč, da bom morda sama poizkusila izven sezone, ko bo mnogo manj prometa.

Ko sem  se udeležila delavnice tantre v Tantra movement school sem od Michaila prejela tudi kolo, da sem se lahko vsak dan pripeljala na delavnico, zato tudi takrat ni bilo nujno imeti skuterja.

Do preobrata pa je prišlo na festivalu Ecstatica, ko mi je ena mlada prijateljica ponudila njen skuter, saj je morala za nekaj dni v Kuala Lumpur, da si uredi študentsko vizo. Sprva sem ponudbo prijazno zavrnila, vendar sem kasneje ugotovila, da bi bila to dobra priložnost, da bi zjutraj in zvečer trenirala na parkirišču mojega resorta, zato sem idejo naposled sprejela.

Ob jutrih in večerih, pred in po delavnici,  sem tako prva dva dni dejansko le krožila po parkirišču, vsakič nekje petnajst do dvajset minut. Ko sem opazila, da nekateri pogledujejo tja, sem ugotovila, da je zanje to moteče, zato sem tretji dan zapeljala iz parkirišča na travnik, kjer je bil parkiran avtomobil lastnikov resorta, nato pa se nasledjega dne opogumila in se odpeljala po zemeljski, ne preveč prijazni cesti z globokimi brazdami od toka vode ob nalivih, do glavne ceste, kjer sem trenirala obračanje.

Četrtrtega dne po delavnici sem se že opogumila in zavila v smeri Tongsala-ja ter se čez nekaj časa obrnila in varno vrnila na parkirišče. Parkirala sem “mojega” jeklenega konjička ter se zadovoljna napotila proti moji hiški.

Zjutraj sem hotela z njim na delavnico, pa ni hotel vžgati, zato sem se tja napotila s kolesom. Pri povratku v času premora za kosilo, sem kupila liter bencina za primer, če ga je slučajno zmanjkalo. Izkazalo se je, da je temu res tako. Kupila sem še liter za vsak slučaj, da me ne bi pustil kje na cedilu.

Čeprav se nisem kdo ve kaj vozila, sem naslednjega dne spet ostala brez bencina. Ko sem se vrnila do skuterja po nakupu sadja, namreč spet ni hotel vžgati. Še dobro, da tudi tokrat prodajalec z bencinom ni bil daleč, zato sem skuter kar potiskala do tja. Z nejevero sem mu povedala, da sem kot kaže spet ostala brez bencina, čeprav sem, kot tudi sam ve, tankala dan prej.

Malo bolj detaljno je pogledal skuter in ugotovil, da bencin pri motorju počasi spušča. Ustrašila sem se že, da se je moja pustolovščina s skuterjem tako končala, vendar sem vseeno vprašala, koliko bi stalo popravilo. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, saj mi je rekel, da bi me stalo 50 bahtov, kar je nekje euro in pol in da bo trajalo nekje dvajset minut.

Seveda sem mu glede na okoliščine rekla, da sprejemam njegovo ponudbo. Popravilo je trajalo nekoli dlje, saj je moral sneti masko skuterja, odpreti motor, dodati nekakšno tesnilno snov in ga spet sestaviti skupaj in to za tako smešno ceno, da sem mu dala 50% napitnino.

Zvečer sem bila dogovorjena s prijateljico in njenim fantom, da se dobimo na večerji in ko me je hotela spotoma pobrati, sem se zahvalila za ponudbo in rekla, da bom prišla kar tja. Prošlo je do nesporazuma in tako sva se obe znašli v različni indijski restavraciji. Še vedela nisem, da sploh obstajata dve.

Ko sva to ugotovili, je poslala svojega fanta pome, še preden sem ji uspela dopovedati, da sem s skuterjem. Še dobro, da je bilo tako, saj je bila restavracijo precej daleč, sama je zvečer verjetno niti našla ne bi, je pa bila zato vožnja precejšen izziv, ki se je le še stopnjeval, ko smo povečerjali in se odpravili proti domu. Bila je namreč že trdna tema, prometa pa izjemno veliko.

Oddahnila sem si, ko sem končno parkirala pred resortom.

Izognimo se skušnjavi, da bi nas nezgode prijateljev in zakoreninjeni vzorci iz preteklosti odvrnili od naše namere in naše radovednosti ob zavedanju, da nesreča nikoli ne počiva, zato previdnost nikoli ni odveč.