Indija – da ali ne – to je sedaj vprašanje

Iztekala se mi je trimesečna viza za Tajsko, zato sem se hočeš nočeš morala podati od tam. Ker sem v Maleziji že bila in ker je od okoliških držav najdražja, sem spet začela razmišljati o Indiji, še posebno o Goa-i, ki je ob morju. To misel so okrepile tudi pripovedi nekaterih prijateljev iz Koh Phangana, da je v delu mesta – Arambolu – podobna scena kakor tam, le da je nekoliko bolj živahno in polno prireditev.

Kljub številnim pomislekom, ki sem jih imela zadnja leta o Indiji, glede vedno bolj seksualno nasilnega obnašanja tamkajšnjih moških do žensk, sem se naposled po krajšem, enotedenskem obisku prijatelja na Borneu, le odpravila v to deželo, za katero sem si uredila dvomesečno e-vizo, ki je verjetno ena najdražjih, saj znaša 129 dolarjev.

Z najugodnejšo letalsko povezavo sem tako morala sredi noči pet ur in pol prebiti na letališču v Kuala Lumpurju, saj sem morala z Bornea z zadnjim večernim letalom, če sem hotela ujeti prvo letalo za Chennai, od koder sem imela letalo za Goa-o, kamor sem prispela ob enih popoldne. Od letališča do Arambola je vožnja trajala nadaljne dve uri s taksijem, tako da sem kmalu po prihodu padla v posteljo in tam tudi ostala do naslednjega jutra.

Če bi se odločila za odhod iz KL v kasnejših urah in bi tako lahko šla iz Bornea prej, bi morala okoli osem do devet ur prebiti v Chennai-u. Če bi tja prispela ponoči, si iz lokalnega na mednarodno letališče sploh ne bi upala iti, saj je bila že dnevna scena dovolj neprijetna, ko sem morala mimo gruče indijcev, nato pa takorekoč skozi gradbišče, da sem se prebila tja.

Klima v Arambolu je podobna kot v Koh Phanganu, že po prvem obisku plaže pa sem pogrešala nudo plažo Koh Phangana. Obala v Arambolu je bila za razliko od nje poleg vsega oceanska, kar pomeni, da bi več ali manj bilo zabavno le jahanje  valov. Tudi tega si nisem privoščila, saj sem imela s seboj nahrbtnik z denarnico in mobilnim telefonom, plaža pa je bila polna tako tujcev, kakor tudi Indijcev.

Tako sem le namakala svoje noge, ko sem se sprehajala po plaži. Številne restavracije in namestitve v tem zalivu so tudi dajale slutiti, da voda najbrž ni najbolj čista. To je nenazadnje kazala tudi osušena struga potoka, ki se drugače steka v morje, katera je bila polna plastike in drugih odpadkov.

Prijetno pa so me presenetile prodajalke sorongov in bižuterije, saj niso bile tako vsiljive, kakor sem bila seznanjena, vsaj tukaj v Arambolu ne. Tudi ulični prodajalci so bili več ali manj prijazni in niso vztrajali, če si odklonil ponudbo.

Nekega dne sem večerjala na plaži. Hrana je bila izvrstna, od sogovornikov pa sem tudi izvedela, da če želim več miru na plaži, se moram odpraviti v naslednji zaliv. Čez nekaj dni sem to tudi storila in na moje veliko presenečenje na koncu tega zaliva našla tudi nekaj nudistov, ki so si očitno naredili ta del plaže nudističen. To me je presenetilo še toliko bolj, ker so me prijatelji, ki so že bili v Indiji prepričevali, da se tam ne bom mogla sončiti v adamovem kostimu. Presenečenje pa je bilo še toliko večje, ko sem med nudisti zasledila tudi domačina.

Ker med nudisti ni bilo niti ene same ženske, sem se tokrat uprla skušnjavi, po dobrem premisleku pa ugotovila, da ne bom sama sebe diskriminirala, zato sem se čez kak dan spet odpravila tja, tokrat bolj zgodaj zjutraj in prav z namenom da po dobrih štirinajstih dneh svojemu celemu telesu spet privoščim sončne žarke.

Imela sem srečo, saj sta me vse do mojega odhoda iz Goe pred radovednimi Indijci nenamenoma branila dva starejša Rusa, tako da večjih težav nisem imela, saj sem v vseh nadaljnih dneh prejela le eno ponudbo za masažo in eno za zaščito moje kože pred sončnimi žarki v obliki nanašanja zaščitne kreme, ki je tako nikoli ne uporabljam.

Moj obisk Goe pa se je nepričakovano hitro končal, saj se je prijatelj, samouki učitelj tantre, ki je tantrično znanje pridobil kar direktno od izvora, napotil v Rishikesh s svojo psičko Tino. Ker je vedel, da sem želela že jeseni tja, saj sta tam poučevala jogo in tantro dva učitelje iz Agame s Koh Phangana na Tajskem, pa se za takšno pot nikakor nisem mogla odločiti glede na vse prometne ovire, ko bi morala v tem neznanem predelu zemeljske oble potovati sama. Z veseljem sem sprejela ponudbo in se tako kmalu znašla v tem čudovitem kraju na severu Indije ob reki Ganges, ki me je popolnoma prevzela, vendar o tem več v enem od naslednjih blogov.

Spontano se prepustimo univerzalnemu vodstvu in na določeno mesto bomo prispeli ob najbolj primernem času za nas.