Rishikesh – duhovni biser Indije

Od Rishikesha nisem pričakovala nič kaj dosti več, kakor ogromno joga šol in drugih duhovnih akrivnosti, česar je Rishikesh res poln, vendar kot sem zapisala že v prejšnjem blogu me je reka Ganges popolnoma prevzela. 

Hladna voda Gangesa, ki priteka s Himalaje, nudi tudi izredno prijetno osvežitev, zato sem se mnoga jutra in popoldneve spustila do nje.

Najraje sem preživljala čas na “moji” plaži, ki sem jo našla nekoliko dlje iz središča. Z rečne strani je bila zaščitena z ogromnimi kamni, ki so me varovali pred brzicami in vodnimi vrtinci, ki jih poznamo tudi pri nas na reki Muri.

Ta plaža mi je bila še posebno pri srcu, saj sem največkrat kar samevala tam in bila zaščitena pred radovednimi pogledi Indijcev. Iz daljave so me med skalami opazili le nekateri rafterji, ki so mi največkrat mahali v pozdrav.

Prevzeli so me tudi okoliški slapovi, na katere me je popeljal prijazni domačin Anil, sicer tudi turistični delavec, ki je ponujal vse od raftinga, izletov, do izposoje motorjev in skuterjev, pa tudi vožnje z njimi.

Čeprav je vožnja po Indiji svojevrstna pustolovščina polna kaosa, ki je v preteklosti že na naših urejenih cestah in v glavnem upoštevanju pravil v Europi, v meni vzbujala strah, je ob spretni Anilovi vožnji ves strah čudežno splahnel.

Tako sva se nekega dne z motorjem napotila tudi na vrh bližnje gore, kamor ponavadi peljejo turiste na sončni vzhod. Nekoliko me je sicer stiskalo pri srcu, ko sem videla ob kakšnih prepadih se bova vozila nazaj, zato sem mu rekla, da se bova tudi vračala po isti strani ceste.

Dnevi so hitro minevali, ob ponedeljkih pa sem se udeleževala tudi contakt ekstatik plesa, ki ga je organiziral učitelj tantre Keyvan.

Čeprav sem bila že na mnogih ekstatik plesih na Koh Phanganu, so mi bili Keyvanovi še mnogo bolj všeč, saj jih je vodil od začetka do konca in poskrbel, da smo se resnično zabavali, pa vendar tudi energetsko povezali.

Na mojo veliko žalost sem morala en ples izpustiti, saj sem nekega dne staknila hudo drisko. Čeprav sem tudi že prej kdaj poprosila za jogurt, ko je bila jed preveč začinjena, je po moje prav jogurt bil vzrok za moje težave.

Po treh dneh jemanja ajurvedskega zdravila je težava izzvenela, a že naslednjo noč sem občutila v vseh sklepih hude bolečine, tako da sem se komah premikala.

V moje kosti se je prikradel strah, saj je moja nečakinja pred leti staknila kar v Sloveniji nekak virus, ki jo je povsem paraliziral. Zdravniki so šele po štirinajstih dneh ugotovili, za kak virus gre, da so jo sploh lahko začeli zdraviti oziroma bolje rečeno odpravljati simptome.

Poklicala sem jo ter jo za vsak primer povprašala za  ime virusa, če bi se enako zgodilo tudi meni. Naslednjega dne mi je Keyvanov in Anilov prijatelj tudi Anil poslal theta zdravilko Suzan,  pila pa sem tudi izredno veliko vode, saj me je driska povsem dehidrirala.

K sreči se mi je do naslednjega dne zadeva izredno izboljšala, zato sem lahko že spet uživala v naslednjem kontakt ekstatik plesu.

Čas je tako hitro minil, da sem se morala odločiti med dvema možnostima -vrniti se na Tajsko ali ostati v Indiji do mojega odhoda v Slovenijo, saj sem si v obeh primerih morala urediti vizo za eno od obeh držav.

Ker mi potovanje na otok Koh Phangan ni preveč dišalo, sem se odločila za podaljšanje indijske vize v Nepalu, ki pa je bil vseeno daleč od Rishikesha.

Moja odločitev ni bila najbolj modra(o tem v naslednjem postu), vendar saj veste tisto:

”Po bitki smo vsi generali”.

Dobro se pred potovanjem pozanimajmo o vseh možnostih pridobitve vize, če seveda nepričakovano ne spremenimo naših načrtov (tako kot tokrat jaz), da se ne bomo spopadali z nepričakovanimi ovirami.