Namesto v Nepal na Sri Lanko

V prejšnji objavi sem zapisala, da sem se odločila ostati v Indiji ter se odpravila v Nepalu najbližjo Banbaso,  da bi nekaj kilometrov dlje v Nepalu podaljšala indijsko vizo. Vsaj mislila sem tako.

Kakor vse kaže, še nihče ni tega poizkušal, zato tudi v turistični agenciji niso vedeli, da le to ni mogoče.

Ker je potovanje časovno izredno dolgo, se nikakor nisem mogla odločiti za avtobus. Naposled sem sprejela odločitev, da se tja podam z Anilom, torej z motorjem ter po potrebi, če bi se izkazalo preveč naporno, kje tudi prenočim.

Odpravila sva se zgodaj zjutraj in kljub izrednim oviram na cesti po celodnevni vožnji prispela na Nepalsko mejo.

Tako kot že večkrat v zadnjih letih, sem tudi tokrat presenetila sama sebe, saj sem na motorju vzdržala kar cel dan. Nazadnje, ko sva bila z njim na sončnem vzhodu na gori, se mi je zdelo, da dosti daljše vožnje tudi prenesla ne bi.

Zadovoljna sem našla prenočišče še vedno nič hudega sluteč. Seveda me je na meji naslednjega jutra čakalo neprijetno presenečenje, saj so me seznanili, da se viza lahko dobi le v Kathmanduju.

Anil mi je predlagal, da se namesto v Ridhikesh odpraviva v Delhi, od koder lahko poletim v Kathmandu. Preveriti sem morala vse možnosti, saj je bila karta izredno draga, pa tudi pojma nisem imela, kaj bi naj tam počela deset dni, saj me je prijateljica vmes seznanila, da je na vizo potrebno čakati toliko časa.

To je bil dodaten šok zame, zato sem začela razmišljati o drugih možnostih, tudi Sri Lanki, na katero me je že prej opozoril Anil, vendar se mi je let čez celo Indijo zdel izredno dolg in predvsem nepotreben.

Izkazalo se je, da je karta na Sri Lanko precej cenejša, čeprav je let kar dve uri daljši in traja tri ure in pol. Vse skupaj je postalo zame bolj sprejemljivo, tako sem se odločila odpotovati tja. Kupila sem povratno karto čez enajst dni za vsak primer.

V Delhi sva prispela izredno pozno, a vendarle istega dne, čeprav je do tja še nekoliko dlje kot do Rishikesha. Prenočila sva pri Anilovih sorodnikih in njegova teta nama je pripravila okusno večerjo.

Zjutraj naju je čakal masala čaj in zajtrk, nato pa še kosilo, saj sem imela let pozno popoldan.  Stregli so me kot kraljico, tako da mi je bilo kar nekoliko nerodno.

Po kosilu mi je Anil razkazal Delhi toliko, kolikor sem bila pač pripravljena biti na peklenski vročini dvainštiridesetih stopinj, nato pa sva sedla v klimatizirano restavracijo, kjer sva spila najdražji in po Anilovem mnenje tudi najslabši masala čaj.

Nekoliko kasneje me je Anil pospremil do letališča in pozno zvečer sem prispela v Colombo. Od tam sem se s taksijem odpeljala do hotela, kjer sem prenočila.

Naslednjega jutra po zajtrku sem se odpravila na ambasado, od koder pa so me pospremili čez cesto na turistično agencijo, kjer bi si naj uredila vizo. Že to mi ni bilo všeč, ko pa so mi povedali, da moram prestaviti let, saj je do mojega odhoda zaradi budističnega praznika in vikendov le štiri delovne dni, se mi je spustila tema na oči.

Ta varianta niti slučajno zame ni bila sprejemljiva, zato mi je zaposleni ponudil elektronsko vizo za 230 dolarjev. Kar nisem mogla verjeti svojim ušesom, saj vem, da stane le ta 129 dolarjev, če sama zaprosim za njo, pa še to je najdražja viza, kar sem jih kadarkoli plačala.

To sem mu tudi povedala, zato je za tolažbo ceno spustil na 220 dolarjev in niti centa več, saj je vedel, da sem dvakrat (enkrat nepopolno) izpolnila vlogo za vizo, tretjič pa sam ne moreš več zaprositi zanjo, zato mi ni preostalo drugega, kakor da sprejmem ponujeno. Sprememba karte bi me verjetno tako stala več kakor je razlika, pa še zavrnili bi me lahko in to brez vračila vplačanega zneska.

Po tem sem se napotila z vlakom na jug otoka v Dickwello, da bi tam preživela do mojega povratka. Kakor da nisem bila že dovolj utrujena, je vlak prispel na glavno postajo čisto poln, tako da sem več kakor dve uri stala in  dobro uro, ko so nekateri potniki zapustilu vlak, sedela.

Po prispetju v Mataro me je čakala še skoraj ura vožnje s tuk-tukom.

Po vsem naporu in izrednih stroških je bila uteha vsaj to, da sem za 10 dnevno bivanj  hišo, ki je po moji oceni merila blizu 100m2, plačala le 100 eurov, kar je za namestitev zelo blizu plaže resnično ugodno. Za to se imam zahvaliti svoji FB prijateljici Ivani, ki  zadnja leta tam preživlja zime in me je tja tudi poslala.

Po štirih dneh napornega potovanja sem si tako lahko resnično spočila. Niti na misel mi ni prišlo, da bi si želela še na kak izlet v naslednjih desetih dneh, saj je bilo zunaj čez dan tako vroče, da se, se odpravila ven le zgodaj zjutraj in pozno popoldan.

Ko začutimo neustavljivo željo po počitku, si tega tudi privoščimo.