11 dnevni “prisilni” oddih na Sri Lanki

Doslej še nisem bila na Sri Lanki, čeprav je otoška država, pa vendar me tudi tokrat po dveh dneh na motorju ni vleklo ne le tja, ampak nikamor, a kot sem zapisala v prejšnji objavi, mi drugega ni preostalo. Karta iz New Delhi-ja do bližjega Kathmandu-ja v Nepalu je bila dražja, v Indiji pa tudi nisem mogla ostati nelegalno, saj bi me po vsej verjetnosti zaprli, ko bi ob mojem odhodu to ugotovili.  

Izbrala sem torej cenejšo, pa zame tudi boljšo (ob morju) možnost in se tako znašla na jugu Sri Lanke, v Dickwelli. Vse kar sem si želela, je bil le počitek, saj je bilo tam čez dan že tako peklensko vroče, da mi niti na misel ni prišlo, da bi se pojavila na soncu.

Prvih nekaj dni sem le jutra izkoristila za sprehod ob oceanski plaži, ki me nič kaj ni vleka drugače, kakor do gležnjev ter za obisk tržnice, ko je le ta poslovala ali do drugih trgovin s sadjem in zelenjavo.

Po nekaj dnevih sem se vseeno odločila, da se okopam na eni bolj umirjeni plaži, ki je bila zaščitena pred večjimi valovi s kamenjem in od takrat naprej je to postala “moja” plaža, kjer sem se lahko resnično naplavala.

Jutra na obali so mi bila tako všeč, da sem pričela zgodaj zjutraj celo vaditi na plaži in ne več v hiši. Takrat pa sem žal tudi sama spoznala, kaj pomenijo mikroskopske belo-črne mušice, o katerih sta mi govorila dva Ukrajinca in o katerih nisem imela pojma do takrat. Ko sta namreč ležala v ležalnikih na plaži, so ju močno popikali. Mož je imel okoli enega pika na trebuhu celo velik obroč, kakor ga pri nas puščajo okuženi klopi.

Ko sem se le sprehajala ob plaži, pravzaprav celo v zelo nizki vodi, me te drobne nadloge niso dosegle, po nekaj dneh enourne vadbe na plaži, pa so si me dodobra privoščile. Popikana sem bila namreč takorekoč povsod, tudi po hrbtu in ker so piki neverjetno srbeli, sem se tudi cela spraskala, tako da sem bila posuta z majhnimi krastami. 

Verjetno mi ni potrebno posebej povdariti, da sem vadbo na plaži opustila. Vaditi sem spet pričela v hiši pred odhodom na plažo. Da pa ti krvosesi (nekateri pravijo, da so posebna vrsta komarjev, drugi spet, da ne) pijejo kri čez cel dan sem pozabila zadnji dan, ko sem v restavraciji na plaži večerjala.

Pa naj se nekoliko še vrnem na bolj pozitivne stvari, ki so se mi zgodile na Sri Lanki.

Nekega dne, ko sem se spet sprehajala po plaži ter se nato ustavila ob večjih kamnih, da bi od tam opazovala valovanje morja na tej bolj odprti oceanski plaži, se mi je približal nek fant in me povabil, naj se mu pridružim, da mi bo nekaj pokazal.

Pred tem sem sicer opazila, da pod zaprtim hotelom (sezona za njegovega lastnika se je že zaključila) nekaj počne, a bil je predaleč, da bi videla, kaj. Ko je videl moj nejeveren pogled, je pričel nekaj razlagati o želvah, kar je pritegnilo mojo pozornost, zato sem mu sledila, do tistega mesta.

V pesku je bila iskopana luknja, ob njej pa vedro z lepimi belimi kroglicami. Nekatere so bile zmečkane, kakor včasih žogica za namizni tenis. Pojasnil mi je, da so to želvja jajca.

Spomin me je ponesel nazaj na Costa Rico, kjer sem nekaj dni sodelovala v projektu zaščite želv. V tem kratkem času nisem imela priložnosti videti niti želve, niti njenih jajc, saj so nas na nočni patrulji vse dni prehiteli njihovi največji plenilci – ljudje, ki so jih drago prodajali v restavracije.

Povprašala sem ga, ali je tudi on eden izmed njih, pa mi je pojasnil, da je ta jajca, ki jih je menda bilo 132 odkupil od ribičev, ki so jih za prodajo izkopali iz peska ter da jih sedaj na drugem mestu vrača v pesek. Ko se bodo izvalile, jih namerava imeti nekaj dni v bazenu, da se okrepijo ter jih nato spustiti v morje, kot mi je pojasnil. Tam jih čaka še ena preizkušnja – morski plenilci, zato jih bo mnogo končalo svojo kratko življensko pot tudi na ta način.

Njihovi kopenski plenilnic se ne zavedajo, da če pokradejo vsa jajca, da teh prelepih sicer dolgoživečih morskih živali kmalu ne bo več na tem planetu.

Iz vseh omenjenih razlogov je obstoj želvje vrste zelo ogrožen in zato tako pomemben za njihove zaščitnike, čeprav bi moral biti prav za vse nas.

Želve bi se morale izvaliti v nekaj dneh in upala sem, da bom ta dan dočakala še tam, zato sem dvakrat dnevno hodila tja preverjat, vendar se to do mojega odhoda ni zgodilo.

Gayan, fant ki mi je celo zadevo tudi predstavil, mi je obljubil, da me bo obvestil o njihovi izvalitvi. Obljubo je držal in v nekaj dneh po odhodu sem prejela fotografije in tudi video.

Pred odhodom s Sri Lanke  sem si v bližini Dickwella-je ogledala še znamenito “Blow hole”. Moram priznati, da sem se za to odločila bolj zaradi vodnika, ki je edini hranilec revne štiričlanske družine kakor zaradi resnične želje po ogledu in pa le dva kilometra oddaljen tempelj, kjer sem spoznala tudi ujetnika z imenom Arajuna, slona ki ga je templju podaril predsednik. Kaj več od sočutnega in nežnega carkljanja tudi njemu, tako kot slonu na Koh Phanganu (le zakaj naletim zmeraj na ujetniške slone?) nisem mogla nameniti. 

Pozabiti pa ne smem še na eno novost, na katero sem naletela na Sri Lanki. Prijazne domačinke so namreč potešile mojo radovednost, zakaj pod kamenje v nizki vodi učvrščujejo kokosove lupine. Izkazalo se je namreč, da v slani vodi le te lepo razpadejo v prejo, iz katere nato izdelujejo vrvi.

Nasplošno so se me ljudje tam prijetno dotaknili s svojo prijaznostjo in uslužnostjo in z mnogimi smo postali prav dobri znanci v tako kratkem enajstdnevnem času. Gayan in eden izmed ribičev sta me tudi nekajkrat počastila s kokosom tako, da sta se sama povzpela na drevo in mi še svežega postregla. Prvi ga je enkrat tudi uspel olupiti in odpreti lastoročno, saj ni imel s seboj mačete.

Splošen vtis o Sri Lanki je dober, pred ponovnim obiskom pa bom morala pozabiti na drobcene črno-bele mušice.

Dopustimo si pogledati širšo sliko in morda se bomo znašli na kraju, ki niti približno ni bil v našem načrtu.