Vrnitev v Indijo

Enajst dni na Sri Lanki je hitro minilo in vrnila sem se v Indijo. Pristala sem pozno popoldan v New Delhi-ju, kjer me je pričakal Anil, da bi me z motorjem popeljal nazaj do Rishikesh-a.

Bilo je prepozno, da bi se odpravila proti Rishikesh-u, zato so naju spet gostili Anilovi sorodniki, pred tem pa sem si ogledala Panjabi tempel, Indian gate in indijski parlament.

Po zajtrku sva se odpravila proti Rishikeshu ter se na poti večkrat ustavila, da bi si privoščila kak sok iz sladkornega trsa ali kakšno drugo osvežitev.

Ko sva prispela do Haridwar-ja, sva se osvežila kar v Gangesu, kar je po nekajurni vožnji izredno pasalo. Ker je v tem mestu tudi izredno število raznih templjev, sem se odločila, da to noč ostanem tam ter si jih nekaj ogledam še istega dne, nekaj pa naslednjega.

Najprej sem si zagotovila prenočišče, tokrat prvič v enem izmed ašramov, nato pa sva se z Anilom odpravila na ogled templjev. Že v eni sami ulici jih je bilo toliko, da si jih do večera niti nisem mogla vseh ogledati. No nekoliko je krvito tudi to, da sem bila prav v vseh prava atrakcija, kakor zvezda iz indijskega Bollywood-a. Še danes mi ni jasno, zakaj sem jim tako zanimiva, predvidem pa, da je to zaradi moje drugačnosti, saj med množico Indijcev resnično izstopam.

Naslednjega dne sem se odločila, da si pred odhodom ogledam še tempelj na vrhu gore iznad Haridwar-ja. Kazalo je, da je najbolje, da jo tja mahneva z žičnico, vendar sem to misel opustila, ko sva se prebila skozi vso gnečo po ozkih ulicah in prispela do vstopne točke, saj bi bilo potrebno čakati več kakor uro in pol.

Tudi varianta, da bi se tja odpravila peš, kar sicer zelo rada počnem, je odpadla, saj je bilo že znatno prevroče za ta podvig, bilo bi se pa seveda potrebno tudi vrniti sredi poldneva.

Hotela sem že opustiti misel na ogled, ko mi je Anil predlagal, da se tja podava kar z motorjem. Kljub temu, da mi takšne poti niso preveč pri srcu, sem naposled vendar sprejela predlog. V kolikor bi vedela, kaj me tam čaka, se za to pravgotovo ne bi odločila.

Temelj je bil nabito poln ljudi, tako da tako ali tako nisi mogel videti ničesar, spoznala pa sem tudi, da v tem temlju gre resnično le za pobiranje denarja, saj so to počeli na čisto vsakem koraku skozi tempelj, zato sem kar na hitro, kakor se je seveda skozi gnečo dalo, prebila do izhoda.

Kljub temu, da v nobenem izmed prejšnjih templjev ni bilo tako, sem se odločila, da imam za določen čas dovolj  tovrstnih ogledov, zato sem poprosila Anila, da odrineva proti Rishikesh-u, ki od tukaj ni bil več daleč.

Anil se je odločil za manj prometno pot, ki pa se je izkazala za zelo nevarno, saj je bilo na njej izredno veliko pasti od velikih in globokih lukenj na cesti, do nevarnega peska, na katerem sva se enkrat komaj obdržala pokonci, zato sem bila prispetja v Rishikesh kljub tamkajšnji prometni gneči neverjetno vesela, saj sem si končno lahko oddahnila.

V Rishikesh-u mi je Anil našel izredno ugodno enosobno stanovanje v skoraj novi hiši za goste, za katero sem plačala celo manj kakor prej za sobo v hotelu. Ker sem tako imela tudi kuhinjo, mi ni bilo več potrebno jesti v restavracijah, kjer sem že dvakrat staknila drisko, pa tudi ne uživati tako zelo mastne hrane inzačinjene hrane, kakor je tam zelo običajno.  Pripravila sem si lahko tudi kakšnem smuti ali kremno bučno juho.

Dnevi v Rishikeshu so postajali iz dneva v dan vedno bolj vroči, zato sem se osveževala v reki Ganges le še precej zgodaj zjutraj ali pozno popoldan, preostali čas pa preživljala v senci, se posvečala branju in obnavljanju znanja z delavnic.

Bodimo strpni do gostinskih in drugih delavcev, ki delajo v visokih temperaturah, saj je v slednjih včasih še počitek lahko naporen.