Vrnitev po osemmesečni odsotnosti in slovo od bloganja

Osem mesecev je minilo kot bi pihnil, ko se sedaj ozrem nazaj, pa vendar je bil čas za vrnitev, saj sem imela povratno karto. Tako sem se odločila, da se bom temu naslednjič poizkušala izogniti.

Čeprav je Kuala Lumpur kot odskočna deska za širno Azijo in Indonezijo izgledal idealno, na koncu mojega potovanja ni bilo več tako. 

Potovanje sem zaključila v Indiji, natančneje v New Delhiju, kjer sem preživela zadnja dva dneva in sicer v stanovanju prijatelja, ki sem ga na delavnici intenzivne tantrične delavnice spoznala na Koh Phangan-u. Žal sva imela zelo omejen čas za druženje, saj je dneve preživljal v bolnišnici ob svojem prijatelju, ki se je ponesrečil s skuterjem, njegovi bljižnji pa še niso uspeli prispeti v New Delhu. Kljub vsemu se je izredno izkazal, saj mi je njegov oskrbnik stanovanja obakrat pripravil tako zajtrk, kakor tudi večerjo. Tako sem imela priložnost poizkusiti tudi vrsto zelenjave, ki sem jo sicer videvala na tržnici, a nekako ni bilo priložnosti, da bi jo tudi poizkusila.

Hiša v kateri je prijatelj prebival je imela tudi park, v katerem sem našla meni tako ljube gugalnice, ki me vedno vrnejo v otroštvo in moj rojstni kraj Lendavo, kjer sem tudi izkoristila vsako priložnost na tamkajšnjih gugalnicah.

Tudi bližnji tempelj sem si ogledala. Dolgčas mi tako ni bilo, zato sta tudi zadnja dva dneva hitro minila.

Kot že rečeno, sem se tako iz Indije morala vrniti v Kuala Lumpur in četudi sem kupila direktno karto, je potovanje trajalo dobrih pet ur, kar bi bilo nepotrebno, pa to še niti ni bilo najhuje. Tam sem namreč morala preživeti kar 14 ur in ker sem morala dvigniti tudi prtljago, zato mi niti na misel ni prišlo, da bi se podala v center mesta, pa čeprav imajo urejeno in dokaj hitro povezavo. Tokrat nisem imela sreče, da bi tam srečala katerega od tamkajšnjih prijateljev, kar sem si sicer potihoma želela, glede na to, da je bilo tako ob mojem odhodu iz Tajske.

Tako je bil to moj  najdaljši postanek na nekem letališču, saj ko sem imelapred leti dvanajst urni postanek v Singapurju, me je po mestu popeljal moj tamkajšnji prijatelj Ken, v Sidney-u pa sem se odpravila v mesto, kjer sem se srečala s svakinjino teto Mileno, s katero sva preživelji nekaj prijetnih  uric na Sidneyski plaži.

Čeprav me je misel na štirinajsturno čakanje obdajalo z grozo, pa je kljub vsemu z nekaj izhodi in sprehodi pred vhodom na letališče in kosilom razmeroma hitro minilo.

Ob vkrcavanju na letalo se mi je utrnila misel, kako čudovito bi bilo, ko bi bilo kaj dodatnega prostora na letalu, da bi lahko spala. Želja se mi je uresničila. Kar celo vrsto s štirimi sedeži sem imela zase, zato sem hitro po vzletu legla ter zaspala. Zbudila sem se šele tedaj, ko so nekaj pred pristankom v Dohi servirali zajtrk.

Tam je bil normalen, kratek postanek in že smo poleteli proti Zagrebu. Tudi ta let je ob gledanju komedij minil kot za šalo in že sem objela hči, oba vnuka in sestro, ki so me pričakali na letališču ter se z njimi odpeljala v Maribor.

Z zaključenjem potovanja sem se tudi odločila, da se po štirih letih poslovim od bloganja, če bo to moja dokončna odločitev, pa pustuščam času in trenutnemu navdihu, zato vas lahko spet kdaj presenetim. Upam, da me ne boste preveč pogrešali, sicer pa bo moj FB profil ostal odprt tudi za vaše komentarje in predloge. Da vam poletje ne bo minilo preveč lenobno, sta vam še vedno na moji spletni strani na razpolago knjiga Havajske dogodivščine in priročnih Uresničevanje sanj z BaZi profiliranjem.

Zahvaljujem se vsem, ki ste mi na takšen ali drugačen način dali vedeti, da vam moji sestavki popestrijo dan in vam dajejo koristne napotke za potovanje v kraje, ki sem jih obiskala, zato sem tudi z veseljem vstrajala v njihovi kontinuiteti.

Bodimo hvaležni in odprti za vsako pohvalo, pa tudi kritiko.