V prejšnjih objavah sem že omenila, da je z izleti in plažo kazalo bolj slabo in ker me je moj sošolec iz Agama šole, ki živi na drugem koncu Bornea povabil v svoj družinski resort v pokrajini Sarawak blizu Kuchinga za nekaj dni, sem se odločila, da pred odhodom z Borea obiščem tudi to pokrajino.

S tem sem seznanila tudi Judy, ko sva jo z Lindo obiskali na njeni eko farmi, kjer zaposluje autistične otroke, saj ima tudi sama dva. Obžalovala je, da sem bila tokrat bolj slabe sreče pri uresničevanju mojih želja o preživljanju zime ob morju. Beri naprej

Tako kot lani, ko sem se v Kostariki zaradi okoliščin zatekla z morja v planine, sem si tokrat od vseh ponujenih turističnih možnosti v pokrajini Sabah na Borneu, uspela ogledati le čudovito turistično točko ob reki, saj se za ostale nisem mogla priključiti nobeni skupini, kot sem omenila v prejšnji objavi.

Da se moj kratek obisk te pokrajine ne bi končal  le z malo širšo okolico Kote Kinabalu, je Linda poklicala svojo prijateljico Diano, ki je lastnica novo odprte 16 hektarjev velike turistične točke. Beri naprej

Na Borneo sem prišla z namenom, da bi tam preživela en mesec ob plaži in si ogledala nekaj zanimivosti otoka in uživala v tropskih sadežih. Zanašala sem se namreč na mnenje soudeleženca na delavnicah v Agama šoli, ki je bil prepričan, da mi bo tam všeč.

Pri tem sem pozabila na dejstvo, da v bistvu ni ljubitelj morskih modrin in da pravzaprav niti plavati ne zna, saj je v mladosti skoraj utonil. Zato predvidevam, da je bil tega mnenja zaradi mojih prehranskih navad, ki vključujejo obilico sadja, pa tudi zelenjave. Beri naprej

Neizpolnjena pričakovanja v nas sprožajo frustracije, s tem pa formiranje različnih negativnih čustev kakor so razočaranje, žalost, jeza, ljubosumje in še druge različice, zato je bolje pozabiti na pričakovanja. Seveda pa je to lažje reči, kakor narediti, zato tudi sama nisem imuna nanje.

Kadarkoli se zalotim pri tem, se brž potrudim spraviti v ravnovesje, saj se vedno bolj zavedam, da se resnično nima smisla po nepotrebnem vznemirjati. S tem ničesar ne spremenimo na bolje temveč kvečjemu prav nasprotno. Beri naprej

Hladni jeseni v Medulinu je zame sledila nekoliko toplejša v Mariboru, kamor sem bila prisiljena oditi predčasno, saj sem morala v zadnjem trenutku nepričakovano poskrbeti za kupca, ali novega najemnika mojega stanovanja. Želela sem se namreč znebiti nepotrebnih stroškov, še posebno za zimsko obdobje. Ko sem v prejšnjih letih odhajala pozimi v tople kraje na dopust, da bi si skrajšala zimo, se namreč nisem imela možnosti izogniti stroškom ogrevanja praznega stanovanja za tako kratek čas. Sedaj se  je situacija v zvezi s tem bistveno spremenila. Beri naprej

Koledarsko poletje se je izteklo, kot kaže pa tudi indijanskega podaljšanja poletja, kot so ga napovedovali nekateri, ne bo. Ker sem nanj kar nekoliko računala, še nisem planirala odhoda v tople kraje, zato me je v Medulinu zatekel hladen začetek jeseni in s tem pogosto deževje, včasih pomešano tudi s soncem. Tako sem imela kar nekaj priložnosti opazovati sončni zahod ob dežju.

Ko se me je tako sonce od časa do časa usmililo, sem hitro sedla na kolo ter se odpravila proti kampu, da bi se naužila sončnih žarkov. Beri naprej

Dan, ki bi naj bil enak noči, nas je letos na primorskem obdaril s soncem. Sijalo je že tretji dan zapored. Seveda je takšne dni treba izkoristiti ter se naužiti sončnih žarkov, napolniti našo notranjo baterijo (naše sonce) ter se naužiti vitamina D.

Tako je razumljivo, da sem se tudi tega dne s kolesom napotila v nekoliko bolj oddaljeni nudistični kamp Kažela. Sicer nisem bila tako zgodnja kot sredi poletja, saj so bila jutra precej sveža, tako da sem včasih potrebovala  dolge rokave in dolge hlače  za na kolo.  Ko pa sem tako legla na skalo,  sem lahko odvrgla vsa ta odvečna oblačila in obdarila svoje telo s sončnimi žarki. Le ti so postajali iz minute v minuto bolj topli in če ne bi bila navajena na toplo morje, bi se tudi tokrat podala vanj. Beri naprej

Z zgornjim naslovom seveda ne mislim le na fizične razlike med spoloma.  Res je sicer, da se tudi sama nisem kdo ve kako ubadala z njimi, pa vendar bi mi njihovo poznavanje morda lahko nekoliko olajšalo razumevanje in morda preprečilo kakšen nesporazum. Skozi življenje sem sicer opazila, da je njihova (moška) logika večkrat skregana z mojo, torej žensko, pa vendar tega nisem pripisovala drugačnemu delovanju možganov. V šali sem jo pripisovala moški “dvoglavosti” in temu, da prepogosto ne vedo, s katero naj razmišljajo.

Verjamem sicer, da te razlike ne bi smele povzročati večjih problemov, če bi imeli tako moški kot ženske vsaj približno uravnovešeno fizično podobo in temu primerne karakteristike s svojo notranjo drugo polarnostjo. Da vsak moški nosi v sebi svoj ženski del in ženska moškega je, upam vsaj, doslej že vsakomur jasno. Beri naprej

Na poti z dopusta me je poklicala moja hči in me povprašala, ali se spotoma lahko s svojo družino oglasi za kak dan pri meni v Medulinu, kjer sem tudi sama dopustovala. Le kako bi jo lahko zavrnila, ko se v zadnjem času tako poredko vidimo. Jasno mi je bilo, da bo za pet ljudi izredno tesno in da bo porušen moj dnevni red joge in meditacije, vendar sem se obiska izredno razveselila, še posebno zato, ker ga niti slučajno nisem pričakovala.

Odpadel je tudi moj vsakodnevni obisk nudističnega kampa, saj niti hči, še manj pa starejši vnuk, nista navdušeni nad njim in seveda če sem želela dan prebiti z njimi, sem se morala prilagoditi. Tudi to mi ni bilo težko. Izziv so bile le mokre kopalke, saj rezervnih  nisem imela s seboj. Beri naprej

Ste morda v nezadovoljujočem odnosu in se sprašujete ali je vredno še vztrajati v njem, ali ga zapustiti ne glede na vse? Razmišljate o otrocih in vplivu nanje. Niste prepričani kaj je slabše zanje, ostati ali oditi. Pa vendar tehtate tudi rek, da je bolje eden dober starš, kot pa dva slaba.  Zavedate se, da v slabem odnosu tudi otroci ne morejo biti zadovoljni, saj zelo dobro čutijo vajino nestrpnost. Nadalje razmišljate o delitvi premoženja in stroških, ki bodo v primeru ločitve obremenjevali le vas.

Poizkusili ste ga spremeniti, pa ste na koncu le sprevideli, da spreminjamo lahko le sebe, drugi se lahko le sami, če tako izberejo. Istočasno ste tudi ugotovili, da če se v vseh teh letih ni spremenil, se tudi ne bo. Je torej ločitev res neizbežna? Beri naprej

Tale članek posvečam vsem tistim nezrelim fantkom s socialnih omrežij (ne glede na njihova bolj ali manj rosna leta in partnerski status), ki iz strahu, da bodo kaj zamudili, če ne bodo vsake kolikor toliko privlačne ženske v posteljo dobili in zato z veliko vnemo ponujajo in razkazujejo svoja orodja.  Beri naprej

Nikoli še nisem letela nikamor iz Berlina in niti sanjalo se mi ni, da je to izjemno malo, zastarelo letališče. Tako sem se že ob prihodu tja, na poti na Tajsko spraševala, le kaj bom počela pri povratku šest ur tam. Tja grede sem sicer imela srečo, da sem kljub trem ali štirim uram čakanja na polet v Abu Dabi v enem izmed dveh kafičev našla prost sedež za mizo, čeprav je bila nepopisna gneča. Spraševala sem se, ali bom tudi nazaj grede imela vsaj takšno srečo, saj bi kaj drugega le stežka prenesla.

Kakšnih štirinajst dni ali tri tedne pred odhodom iz Tajske sem prejela mail, v katerem so me obvestili, da je moj let iz Berlina odpovedan. Presenetljivo mirno sem sprejela tole informacijo, kar se nekaj let nazaj sigurno ne bi moglo pričakovati od mene. Beri naprej

Svoboda je dragocena in večina si jo nadvse želi, a le malo kdo, če sploh kdo, jo resnično tudi živi.

Po drugi strani si večina predstavlja, da je svobodna. Pa je temu res tako? Živimo v iluziji, ki se imenuje Maya. Najbližje svobodi so le nekatera redka ljudstva, skrita v kakšni oddaljeni džungli, ki je še ni dosegla uničujoča roka civilizacije. Njihova svoboda pa se kaj hitro konča, če se podajo iz tega območja.

Marsikdo se bo verjetno obregnil ob to, da vendar ni v zaporu, pa tudi od zakonca si ne dovoli omejevanja. Tudi če je temu res tako, je to še vedno zelo daleč od svobode. Beri naprej

Čas povratka se je nezadržno bližal, čeprav nisem imela prav nobene želje, da bi se vrnila. Edino kar me je vleklo domov je bil obisk mojih najdražjih. A to so kratki, a sladki trenutki, saj ima vsak svoje življenje, in ta so sedaj še bolj različna kakor tedaj, ko sem tudi sama še bila vezana na svojo službo, bivališče in dnevno rutino.

Tudi Medulin mi ni bil več tako privlačen kot prejšnje leto, ko sem imela več kakor pol poletja fig v izobilju, saj so v moji odsotnosti podrli “moj” zapuščeni nasad, da bi zgradili še eno nogometno igrišče. Beri naprej

Tudi drugi teden predaha v Agami je minil kot za šalo. Pravzaprav pa zame pravega predaha sploh ni bilo, saj sem tudi doma pridno vadila jogo, prebirala gradiva, meditirala in uživala v ecstatic dence-u.

Priznati moram, da sem po svoje celo doma še bolj uživala, razlog pa tiči v tem, da sem jo v tej poletni vročini lahko izvajala gola, torej na način, kakor se je v starodavnosti tudi izvajala.

Spoznala sem še en nov izraz in sicer zračenje telesa (Airbathing). Čeprav sem nudistka že kar nekaj let (tisti, ki me redno berete, to že tako veste), sem ta izraz spoznala šele pri izobraževanju tradicionalne joge.  Takoj po jogi se namreč naj ne bi niti tuširali, niti kopali v morju vsaj uro in pol, da ne bi izničili njenih učinkov, je pa zato zelo dobrodošlo prezračevanje telesa. Beri naprej

Še nekaj let nazaj bi si težko predstavljala, da bi bila na rajskem otoku s čudovitimi plažami, pa bi le tu in tam dejansko videla plažo in uživala v topli morski vodi.

Že meni, kaj šele drugim, bi se izobraževanje kot razlog zdel še bolj neverjeten. Kar na smeh mi gre, ko se spomnim, da mi je moj bivši mož že pred leti, ko sem se izobraževala na področju metafizike rekel, le kaj mi bo to sedaj, pa sem bila kar nekaj let mlajša kakor sem sedaj.

Ko enkrat začutiš, kako življenskega pomena so starodavna znanja, ki nam lahko pripeljejo kvaliteto življenja na znatno višje nivoje, nam olajšajo marsikatero tegobo sodobnega sveta ter nam nenazadnje lahko olajšajo tudi naše slovo od tega planeta  (se še spomnite moje objave  Umetnost umiranja?), potem se ti spremenijo tudi prioritete.
Beri naprej

Beri naprej

Poiskala sem ugodno letalsko karto za Tajsko, kot sem že napovedala v objavi Začasno slovo od Centralne Amerike, z dvajset urnim trajanjem potovanja do Bangkoka. Pripravljena sem bila sicer plačati nekoliko več, da bi bila tam v enajstih urah in pol, a kaj ko je bilo na Dunaju le petintrideset minut časa za prestop na drugo letalo.

Poizkušala sem sicer ugotoviti, kako lahko prodajajo karte s tako kratkim prestopnim časom, vendar nisem prejela odgovora na moje povpraševanje. Čas mojega odhoda se je bliskovito bližal, zato sem jo kupila, potrebovala pa sem jo tudi za ureditev vizuma na Tajskem konzulatu v Ljubljani.

Tajska je namreč kraljevina, ki ima dokaj rigorozne ukrepe kršilcev enomesečne omejitve bivanja brez vizuma, saj vsak prekoračen dan zaračunava enajst eurov, po devedesetih dneh prekoračitve pa lahko dobimo izgon in prepoved ponovnega vstopa tudi do deset let, zato se z njimi ni šaliti. Beri naprej

Z zaključkom delavnice Trening terapevtov tantrične masaže v Akapulku se je zaključevalo tudi moje šestmesečno potepanje po tem delu sveta. Zadnje dopoldne sem izkoristila še za ogled turističnega dela predmestja Akapulka, v katerem se je nahajal naš holistični center. Ogledala sem si ga s ptičje perspektove, saj me je Bistara, lastnica motornega zmaja popeljala vzdolž njegove obale. Tako sem spet premagala strah pred višino, ki je še toliko večji v izredno majhnem dvosedu in se kmalu povsem sprostila.

Ostal mi je le še en sam dan do mojega poleta v Europo. Prepričana sem bila, da si Akapulka v enem samem dnevu ne bom mogla ogledati, saj je bil moj odhod v zgodnjih popoldanski urah.  Beri naprej

Za zaključek mojega šestmesečnega potovanja sem si podarila izjemno darilo s prihrajenim denarjem dokaj poceni življenja v centralni Ameriki in sicer trening terapevtov tantrične masaže v Akapulku v Meksiku, kar je bila smetanca na kavo v mojem izobraževanju s tega področja. Seveda bi bila vesela, če bi tovrstna znanja pridobila že dvajset ali celo trideset let prej, pa moj takratni partner ni verjel v izjemne terapevtske in druge prednosti tovrstnega znanja.

V tistem času tudi ni bilo tovrstnih delavnic, ali vsaj jaz nisem vedela zanje. Tudi osebne računalnike smo pravzaprav začeli v službi uporabljati šele pri mojih štiridesetih, da o lastnem računalniku niti ne govorim, zato bi tovrstno samouštvo bilo še veliko bolj zahtevno. Tako je ob njegovi nezainteresiranosti splahnel tudi moj entuziazem, saj se mi takrat ni zdelo smiselno samostojno stopiti na to pot. Beri naprej