Osem mesecev je minilo kot bi pihnil, ko se sedaj ozrem nazaj, pa vendar je bil čas za vrnitev, saj sem imela povratno karto. Tako sem se odločila, da se bom temu naslednjič poizkušala izogniti.

Čeprav je Kuala Lumpur kot odskočna deska za širno Azijo in Indonezijo izgledal idealno, na koncu mojega potovanja ni bilo več tako.  Beri naprej

Enajst dni na Sri Lanki je hitro minilo in vrnila sem se v Indijo. Pristala sem pozno popoldan v New Delhi-ju, kjer me je pričakal Anil, da bi me z motorjem popeljal nazaj do Rishikesh-a.

Bilo je prepozno, da bi se odpravila proti Rishikesh-u, zato so naju spet gostili Anilovi sorodniki, pred tem pa sem si ogledala Panjabi tempel, Indian gate in indijski parlament. Beri naprej

Doslej še nisem bila na Sri Lanki, čeprav je otoška država, pa vendar me tudi tokrat po dveh dneh na motorju ni vleklo ne le tja, ampak nikamor, a kot sem zapisala v prejšnji objavi, mi drugega ni preostalo. Karta iz New Delhi-ja do bližjega Kathmandu-ja v Nepalu je bila dražja, v Indiji pa tudi nisem mogla ostati nelegalno, saj bi me po vsej verjetnosti zaprli, ko bi ob mojem odhodu to ugotovili.   Beri naprej

V prejšnji objavi sem zapisala, da sem se odločila ostati v Indiji ter se odpravila v Nepalu najbližjo Banbaso,  da bi nekaj kilometrov dlje v Nepalu podaljšala indijsko vizo. Vsaj mislila sem tako.

Kakor vse kaže, še nihče ni tega poizkušal, zato tudi v turistični agenciji niso vedeli, da le to ni mogoče. Beri naprej

Od Rishikesha nisem pričakovala nič kaj dosti več, kakor ogromno joga šol in drugih duhovnih akrivnosti, česar je Rishikesh res poln, vendar kot sem zapisala že v prejšnjem blogu me je reka Ganges popolnoma prevzela.  Beri naprej

Iztekala se mi je trimesečna viza za Tajsko, zato sem se hočeš nočeš morala podati od tam. Ker sem v Maleziji že bila in ker je od okoliških držav najdražja, sem spet začela razmišljati o Indiji, še posebno o Goa-i, ki je ob morju. To misel so okrepile tudi pripovedi nekaterih prijateljev iz Koh Phangana, da je v delu mesta – Arambolu – podobna scena kakor tam, le da je nekoliko bolj živahno in polno prireditev.
Beri naprej

Kazalo je že, da se bova drugemu izletu s Sašom morala odpovedati, saj se mu je prejšnjega dne pregrel motor, vendar ga je mehanik pomiril, da naj mu da nekaj časa, da se ohladi in bo vse v redu, zato sva se naslednjega dne vseeno odpravila na dogovorjeni izlet.

Že kmalu po Thongsala-ju pa sem ugotovila, da obmorska cesta po zahodni strani, čeprav mi ni bila nič kaj pri srcu zaradi hribovitosti, da je pravzaprav mačji kašelj za južno in vzhodno stran. Beri naprej

S prijateljem Igorjem, ki je prebival na severu otoka sva se pogovarjala o njegovi tamkajšnji nastanitvi in o nekem eksperimentalnem projektu, ki ga tam izvajajo, zato sem postala radovedna ter si želela zadevo ogledati v živo. Nisem sicer bila prepričana, da mi bo v naslednjih nekaj dneh uspelo, saj so se moji dnevi na otoku iztekali.

Ideja je bila všeč tudi Igorju, saj je dodal, da bi bilo lepo če bi se oglasila na čaj ter me glede vožnje s skuterjem pomirjal, da je po sredini otoka cesta povsem sprejemljiva za moje začetniške skuterske podvige, o katerih ste lahko brali v prejšnji objavi. Beri naprej

Večkrat sem v svojih objavah že zapisala, da se trudim vstopiti v svoje strahove, vendar sem se temu poizkusu upirala celo svoje življenje. Strah je bil namreč preglobok.

Kot nekajletna deklica sem tako kot moje prijateljice sprejela ponudbo starejšega znanca, ki je ravnokar prejel nov motor in je z največjim veseljem prevažal svoje znance z njim. Takrat sem živela še v manjšem kraju, pa tudi prometa je v tiste času bilo mnogo manj kot ga je današnje dni. Beri naprej

Doslej ste lahko prebrali kar nekaj mojih člankov o tantri in morda se bo celo komu zdelo, da sem obsedena z njo. Pa vendar kot sem zapisala že v enem izmed prejšnjih zapisov, kot vse kaže trdno drži: “Enkrat tantrik, vedno tantrik.”

Pravzaprav, ko si enkrat prepričan, da je nekaj prava stvar zate, se priložnosti ponujajo kar same od sebe in tok te nese točno v tisto smer. Ko najmanj pričakuješ, prejmeš kakšno sporočilo, ki te ponovno podpre v tem. Beri naprej

Chang Mai je eno največjih duhovnih središč na Tajskem, zato ne čudi, da se tam organizira tudi srečanje dveh, v tantri in tau (dau) zvenečih imen in sicer taoista Mantak Chia-a in tantrika Charles Muir-a. Oba sem že omenila v enem izmed preteklih člankov, saj sta oba tudi Polycarpova učitelja. Beri naprej

V bližini mojega takratega trenutnega bivališča se je pripravljala tantrična delavnica, zato sem se odločila za nadaljevanje pridobivanja tovrstnih novih znanj. Najbrž enkrat tantrik – vedno tantrik, vsaj tako se meni zdi. Ne predstavljam si namreč, da bi se nekdo resnično zavedel vseh prednosti, ki jih tantra prinaša, pa bi se kljub vsemu zatekal k starim vzorcem. Kakorkoli že, vsaj pri meni je tako, da me zanima vse, kar je povezano z njo. Beri naprej

Tudi ta otok, tako kot otok Penang ni bil v mojem načrtu, pa me je moj prijatelj iz Bornea prepričal, da če sem že v Maleziji, bi bilo dobro obiskati tudi tega. Tudi Irena iz Tropicana homstay je bila prepričana, da mi bo tam všeč, me je pa že vnaprej opozorila, da je sadje tam še dražje, kakor na Penangu, saj ničesar ne pridelajo na otoku. Tudi prijatelj, ki me je obiskal na Penangu je bil mnenja, da mi bo Langkawi definitivno bolj všeč in da če želim lepo plažo, moram v Pantai Chanang. Beri naprej

Ob osmih zjutraj sva se s Polycarpom odpravila proti letališču, saj nisva želela obstati v kakšni gneči, čeprav sem imela let za Kuala Lumpur šele ob deset in štirideset minut. Za  to, da nisem letela direktno z Bornea na otok Penang, je bilo krivo moje predvidevanje, da tako ali tako potrebno vedno v Kuala Lumpurju prestopiti, razen seveda na Borenu z enega na drugo letališče. Beri naprej

Pri povratku iz kulturne vasi me je pritegnila tabla za še eden nacionalni park, čeprav mi je Polycarp obljubil, da me bo popoldan odpeljal do bližnjega slapu, ki bi se naj nahajal prav v njem, če se bo uspel iz mesta pravočasno vrniti oziroma ne bo popoldanskega dežja, ki je v tem obdobju dokaj pogost. Ker je bil to tudi  moj zadnji dan v Sarawaku,  ogleda slapu nisem želela prepustiti naključju oziroma sreči. Beri naprej

Po odhodu sibirskega para zgodaj zjutraj in zaradi negotovega vremena, ki je kazalo, kakor da bo vsak čas spet pričelo deževati tako kot ponoči, sva se s Polycarpom odpravila v mesto, saj je menil, da je najbolje, če se za pomoč obrnem na Applovo trgovino, glede na to, da sem imela probleme s prenosnikom in nikakor nisem mogla naložiti slik s kartice nanj. Beri naprej

Tudi naslednjega dne sem se pridružila Polycarpovima gostoma iz Sibirije, Evgeniji in Olegu, tako kot sem zapisala že v prejšnji objavi. Namenila sta se namreč v enega od naravnih rezervatov ogroženih orangutanov v pokrajini Sarawak. Le ta se nahaja približno eno uro vožnje od naše nastanitve.

Od tam smo se namenili kar eno uro in pol pred odprtjem rezervata, ko orangutane tam zaposleni hranijo. Promet je bil zaradi dela na cesti precej oviran, zato smo se bali, da bomo zamudili čas hranjenja in s tem tudi srečanje z orangutani. Beri naprej

V prejšnji objavi sem zapisala, da je bilo petdnevno dogajanje v pokrajini Sarawak izjemno pestro in zanimivo. Za to je poskrbel Polycarp, ki je zelo skrbno načrtoval moj kratek obisk. Že po poti domov me je tako seznanil s tem, da ima trenutno v resortu mlajši zakonski par iz Sibirije, katerega je že seznanil z mojim prihodom ter ju zaprosil, če bi se jima na njunih izletih lahko pridružila in brez problema sta pristala na to. Beri naprej

Po desetih dneh na otoku Borneo v pokrajini Sabah, ki mi bo bolj ostala v spominu po prijetnih ljudeh, kakor po sami pokrajini, sem se spet znašla na letališču Kota Kinabalu. Od tam sem imela let v Kuching v pokrajini Sarawak, ki je oddaljen približno osemsto kilometrov in je letalski prevoz najboljša možnost. Beri naprej

V prejšnjih objavah sem že omenila, da je z izleti in plažo kazalo bolj slabo in ker me je moj sošolec iz Agama šole, ki živi na drugem koncu Bornea povabil v svoj družinski resort v pokrajini Sarawak blizu Kuchinga za nekaj dni, sem se odločila, da pred odhodom z Borea obiščem tudi to pokrajino.

S tem sem seznanila tudi Judy, ko sva jo z Lindo obiskali na njeni eko farmi, kjer zaposluje autistične otroke, saj ima tudi sama dva. Obžalovala je, da sem bila tokrat bolj slabe sreče pri uresničevanju mojih želja o preživljanju zime ob morju. Beri naprej